zelenka | 7. avgust 2008
Zapisano pod misli, Aktualno | 1 komentar
hja, točn tko. to vedno bolj postaja jasno… trenutki lažne iluminacije so mim, meglice senčijo globlje človeške skrivnosti. provzaprov je vse skupi en velik absurd - jasno je samo, da smo vsi še kako nenavadni, čudaški in zapleteni - in to je edina stalnica. seveda obstaja folk, ki se zdi zlo banaln in predvidljiv in nasploh nč posebnga. ampak še taki presenetjo. človek preseneča tud samga sebe!
kar me vedno bolj bega in jezi obenem, je lažna morala. čut za druge in te stvari, to me spravlja ne vem kam, ker se vedno znova izkaže za neki čist druzga kot pa naj bi se. shit, hinavci! svet jih je poln, in ne prenašam jih. al pa ta človeška vzvišenost, zamisel o lastni večvrednosti, neiskrenost, in kar je mogoče najbolj grozljiv: delitev vseh nas po eni nevidni lestvici, torej delanje razlik po čemerkol že, recimo po kešu in statusnih simbolih al pa bolj rasistično, po barvi kože, izvoru, etc. človeška civilizacija je kruta in nepravična. ko npr. pogovor naleti na karkol kapitalističnega, bi nekateri skočil v ogenj, če bi blo treba, vse za denar, moč in ugled! ampak ta logika novodobne zgodovine je v samem bistvu men zlo tuja oz. odtujena kot človekinji.
čemu delat takšne razlike med nami? in konec koncev, čemu delat ogromne razlike med vsemi bitji? ja, različni smo in drugačni in to je supr, a ne v smislu več- oz. manjvrednosti nekoga ali nečesa! variacije vsega živega so vendar najboljše, kar obstaja. brez mešanja lepota ne bi bla to, kar je loh in noben ne bi nikamor prlezu sploh.
ljudje so kljub vsemu zanimiva bitja in kot novopečena brucka antropologije se bom z njimi še dost ukvarjala… pa vendarle me večkrat šokira realnost - in nečloveški človek. očitno je res, da je človek največja skrivnost. mislm, da jih ma narava nešteto, a je iskrena - človek pa variira na nvem kok načinov in se nenehno spreminja …
zelenka | 17. junij 2008
Zapisano pod misli | 13 komentarjev
… in se nasmehnila=) Vprašanja vendarle niso bila tako težka, nemogoča in zapletena. Še več, to so bila ravno 3 vprašanja z nalogami, ki jih je pred mano že dobil sošolec. Torej isti listek! =) Lotila sem se reševanja in izkoristila čas 20 minut. Ob odgovarjanju sem dobila občutek preprostega pogovora in profesorica se je zelo trudila, da bi me zadržala z dodatnimi vprašanji. Matematika je srečno mimo!
Matura. Sploh ne tako zelo grozna stvar, kot nam jo marsikdo želi predstaviti. Resda še nisem čisto frej, še dva ustna, ampak do zdaj je šlo vse v redu. Vsaka pola po svoje izpade dramatično, napeto pričakujemo, kako bo šlo, vendar se na koncu izkaže za relativno enostavno. Logično, če so v naših glavah 4 leta znanja?=D Ustni izpiti z žrebanjem listkov so manj objektivni in bolj odvisni od sreče. Srečaaaa, drž’ se me!
Komaj čakam, da bo vsega konec. Že zdaj imam namreč občutek počitnic in prosti čas izkoriščam za vse mogoče. Pred sabo vidim še zamegljeno poletje, zakrivata ga še dva izpita, ampak odhod je že skoraj odprt in skozenj že pripeka vroče poletno sonce. Matura, zrelostni izpit, bo kmalu za nami… =)
zelenka | 8. junij 2008
Zapisano pod Foto | 6 komentarjev
(vir: tai ji in chi gonq delavnica v Poreču 08, razl. avtorji)
zelenka | 8. junij 2008
Zapisano pod misli, Aktualno | 4 komentarji
Sem ena izmed veliiiiiiiikih ljubiteljev izredno čudovite mogočne narave.
Najraje imam občutek povezanosti z njo, ki se pojavi že na sprehodih skozi gozd ali le park z drevesi, rožami in grmički. Še bolj se poglobi, ko se znajdem nekje ob vodi. Očitno sem res vodna človekinja, ker neverjetno uživam ob morju, rekah, potokih, jezerih, slapovih, pravzaprav povsod, kjer je ta naravni element. Ob vodi mora biti še ful zelene barve, torej dreves in rastlin na splošno, pa je zakon! Uživancija je hoditi bos po travi, kamenčkih, pomolih, po skalah, poraščenimi z mahom, in seveda po kakršni koli vodi.
Takrat še globoko vdihneš, zapreš oči in se potopiš v naravo. Dobesedno. Lahko pa tudi nasprotno, z odprtimi očmi opazuješ vse okrog sebe in o svojih problemih ne razmišljaš. Pojavljati se začnejo veliko globlje misli. Včasih se pojavi nič - prijetna praznina. Energija plava vse okrog tebe in če jo znaš prav začutiti, jo povezati s svojo, je precej podobno kot pri vadbi tai jija. Chi kroži, ti pa si kot prerojen. Narava je še vedno tam, le ti si mogoče malo drugačen - bolj sproščen, odprt ali le nadihan svežega zraka.
Šele danes sem prvič letos plavala. Štajerski konec, samotno jezero sredi kupa magične zelene barve, kmalu po koncu spanca po prebedeni noči. Ta voda me je že ves čas vlekla, enostavno nisem mogla oditi ne da bi tudi plavala. Prijetna temperatura, hecna barva, 2 simpatična otočka sredi jezera in občasno kaplje dežja. Zelo zanimivo je plavati v takem okolju. Mislim, da ima ta kraj res dober chi, sploh pa je izredno zelen - tudi poln žab. =)
Narava je zakon. Brez nje ni življenja, brez nje ni ne začetka ne konca, brez nje ni tudi ničesar res človeškega. Uživam v spoznavanju vseh koncev, krajev in kotov, še nedoživetih ali že milijonkrat občutenih. Nazaj k naravi! 
zelenka | 2. junij 2008
Zapisano pod živalce, miks | 9 komentarjev
Pepe. Bela podganca s svetlečimi rdečimi očmi. Dolg rep, beli brki in roza tačke zgledajo pr njem zlo podobn kot na slikci.
Sis je postala ponosna lastnica v soboto, sama sm ga mela čast spoznat neki ur za njo. Naredu je zanimiv vtis na vse:). Po svoje preseneča s svojo mirnostjo, bogi Pepe je še prestrašen… Najbolj zakon si ga je dat na ramo in mu pustit prosto plezanje, vohljanje in grizljanje. Provzaprov se zlo dobr znajde tko na višini in še posebi rad se skrije med lasmi.
Spoznala sm že velik živali in z različnimi tud živela. Bela podganca je spet čist posebno bitje:)… “Pepeeeeeee, kam greš?!” - skril se je pod pulover. Zdele sedi spet na rami in radovedno gleda naokrog. Sis mi ga je za dans zaupala v varstvo, sej bo vidla, da mi dobr gre; mogoče bom kmal z unikatno pogrižstriženimi lasmi, ampak to ni važn. Pepe pa je!
zelenka | 30. marec 2008
Zapisano pod misli, Aktualno, miks | 13 komentarjev
Včeraj popoldne se mi je zgodilo, da sem na pot v Ljubljano pozabila vzeti s sabo mobi. Pred nekaj leti to ne bi bilo nič takšnega pravzaprav, preživeti dan s telefonom ali pa ne, zdaj pa sem se ob tem počutila na moč nenavadno.
Predvsem sem imela težave zaradi ure. Telefon je moja edina ura in tako sem ostala brez nje. Zares čuden občutek. Spraševala sem neznance za čas kot včasih, ko prav tako še nisem imela ure, ampak tudi mobitela še ne. Čas otroštva je bil vendarle sproščen in življenje sploh ni bilo tako omejeno s časom… Kakor koli, glavna funkcija telefona pa vseeno ni ura, ampak možnost klicanja kogarkoli kadarkoli. Nenehna dosegljivost je včeraj izginila. Po svoje odrešujoč občutek, saj si z mobilnim telefonom ves čas na voljo skoraj vsem, tako pa tega ni bilo, pojavila se je svojevrstna svoboda, ki je dandanes v bistvu ne poznamo več. Zasebnost.
Prenosni telefoni nam omogočajo marsikaj. Sploh še lahko preživimo brez njih? Odvaditi se jih bi bilo prav gotovo težko, pa tudi nenavadno. So pomemben del sodobnega človeka, ki si želi več, kvaliteto in hitrost. Morda smo vsi skupaj zelo odvisni od raznoraznih novosti, med katerimi je seveda tudi internet. Ampak telefon, to je sploh posebna zgodba. Predstavlja nujno pomoč, orodje, igračko, dodatek, povezavo s svetom, rezervno možnost, ko sami ne vemo, kaj početi med množico ljudi ali ko le želimo slišati glas nekoga ali mu poslati sporočilo. Lahko je velika razvada, vsekakor pa se življenje brez mobitela, ki še pred nekaj leti ni bilo nič nenavadnega, zdaj zdi zelo zelo oddaljeno in nekonstruktivno za večino ljudi.
Včeraj sem seveda preživela. 
Mislim, da nisem odvisnica najhujše vrste, a izkušnja je bila precej zanimiva in neobičajna. Mogoče pa kdo drug pozabe sploh ne bi opazil. Verjetno je mladina še posebej dojemljiva za novosti in se na njih drugače naveže, med njimi pa je seveda tudi mobi.
zelenka | 14. marec 2008
Zapisano pod misli | 3 komentarji
Kot otrok sem si vse predstavljala kot črno-belo. Podobno kot v pravljicah - vsaka oseba je lahko dobra ali slaba, pogumen in dober junak ali sovražen hudobnež…izjemen intelektualec ali norec…prijazna najmlajša ali ošabna najstarejša hči…čisto običajen kmet, živeč v svojem ozkem svetu, ali razgledan stari mož z ogromno znanja, ki najde odgovor na vse…
Vendar še v pravljicah ni vse tako, kaj šele v resničnem svetu! Resda marsikoga, sploh v zgodbah, filmih in podobnem že vnaprej stigmatiziramo, a vendarle se nam lahko čez čas prikaže v čisto drugačni luči. Človek ima enkratno priložnost, da se spremeni, to pa je lahko v katero koli smer. Pravzaprav pa je bistvo vsega “mešanje barv”. Nič in nihče ni popolnoma bel ali popolnoma črn, v nas so različni odtenki sivine in vse na svetu ima svoj odtenek, ki se spreminja…
Včasih je vse skupaj težko razumeti, dojeti in sploh sprejeti. Čisto vsaka stvar in oseba, pojav, kar koli, je lahko tako pozitivna kot negativna, in nanjo lahko gledamo z različnih zornih kotov. Nekoč nam je morda pomenila neskončno belino, potem se je spremenila v sivino, ki pa postaja vedno temnejša, črnina. Včasih morda ne znamo opaziti določenih odtenkov - zaslepi nas bela, ki je v tistem trenutku tako močna, prevladujoča, da popolnoma zakrije svoje slabše, temnejše strani. Ampak kdo pravi, da so temne slabe? Povsod je mešanica nasprotij, tako tudi v temnih in svetlih najdemo nasprotne. Med dobrim in zlim, podobno kot v pravljici, je včasih težko najti pravo skladnost. Težko je presoditi, katera barva prevladuje oz. katera se kaže nam, saj jo nekdo drug lahko zaznava čisto na svoj način - zanj je to svetla, nam pa pomeni brezizhodno temo.
Nato končno sprejmemo vso to različnost in nenehno spreminjanje, pa nas življenje vedno znova preseneča. Največja skrivnost in kup barv so gotovo ljudje. Tako spretno se prelivata črna in bela, tako unikatno se ustvarjajo vzorci in odtisi, da začetka in konca našega spoznavanja pravzaprav ni. Vračamo se v krogu, znova spoznavamo vse skupaj in odkrivamo, kakšne barve se nam zdi nekdo in kakšno pusti v nas.
Mislim, da na nas vpliva čisto vse, kar se nam je že zgodilo, se nam ravnokar dogaja in se nam še bo, saj smo stalno prelivajoča se živa slika barv, ki se ne posuši… Kdor misli, da obstajata absolutno dobro in slabo, pač tako misli in po svoje ima tudi prav, saj je vsak pogled z drugega kota in načina mišljenja, vsak človek po svoje opazuje svet; pa vendar sem sama vedno bolj prepričana, da je povsod prisotna črnina, seveda v različno temnih odtenkih, in svetloba, prav tako raznih nians.
Super, da je tako, saj to ponuja možnost večje svobode in odločanja, kakšni bomo in kaj bomo storili, kako bomo nekaj razumeli. Poleg tega pa se sivina zdi dolgočasna in svojevrstne kombinacije, odstopanja v nas v eno ali drugo barvo dajejo poseben pečat. Kakšne barve pa bo tvoja pravljica?
zelenka | 5. februar 2008
Zapisano pod literatura, misli, Aktualno | 1 komentar
“All art is useless,” said Oscar Wilde. Is it really? I think not! I am sure it is really important in our lives and in this world. I know for some people art will always mean nothing. But to many of us art may be a big solution for our problems, a different world as a matter of fact, which makes us feel happy.
When everything goes wrong and everything so fast and we are almost desperate … We somehow find a few minutes to listen to some music or to draw, paint or just read. To move into a different, creative world. To relax. Art makes us more open-minded, simply happy. It is fantastic to know art exists. We can just admire things as they are and we are satisfied.
What is more, art broadens the mind. It makes us start thinking about anything and everything, and think about others’ opinions and views of life. It can help us to get to know others, other cultures, different languages, different music and theatre or film, different paintings or clothes … We can get to know very interesting things just because of art. Our lives become more colourful and full.
Perhaps the most important role of art is it let us be who we are. We are all artists of our lives and creative in different ways. Whatever we do, create or think, has something that is just ours. We live in this world which is full of great and interesting phenomena and which gives us as happiness as sadness but also we leave something here. Everyone leaves a piece of themselves. It does not really matter if it is a book, a word or just a smile.
Oscar Wilde was one of the greatest artists so it is absurd he said that all art was useless. However, I still think art is something very beautiful and special. One of the meanings of life. A solution, actually.
Tole je esej, napisan zaradi naloge pri angleščini v trenutnem navdihu pozno zvečer 7.januarja letos.
Lp, Zelenka
zelenka | 21. januar 2008
Zapisano pod misli, Aktualno | 3 komentarji
Večkrat se čudim, od kod ljudem volja, vsa ta silna zagnanost v delo, motivacija in pridnost. Vztrajanje. Počutim se pravzaprav zelo neprijetno, ker me največkrat krasi lenoba, flegmatičnost do zadnjega trenutka in potem…aaa, kam je šel čas?=) Saj ne, da sama nisem vztrajna, pri stvareh, ki me zanimajo (ali pa sem slučajno takega razpoloženja) lahko vztrajam dolgo in dokler res nisem zadovoljna (seveda, če se mi zdi pomembno, preprosteje se je namreč spustiti v sanjarjenje, lenarjenje ali druge, zanimivejše stvari). A moti me nenehna bitka s časom, pritisk z vseh strani, naglica, v kateri živimo. Kako je človek sploh še lahko sproščen, in to brez slabe vesti, kako je lahko svoboden in ustvarjalen, ko pa so vedno stvari, ki ga omejujejo? Ne morem drugače, ko se mi v šoli nabere sto stvari v enem tednu, se težko posvetim kar vsem (sprotno učenje v praksi je pravzaprav nemogoče) in ko se ukvarjam z eno, mi ostale nemirno švigajo okrog in spravljajo v slabo voljo. A vendar, brez svojega prostega časa ne morem in vsega si enostavno ne pustim vzeti. Ko bi bil vsaj mir kot je poleti med počitnicami, resnično zasluženimi. Zdaj pa sem ujeta v tisoč in eno obveznost, za vsako poskušam najti zanimanje in razumevanje, ker stvar sicer postane še bolj mučna, če mi gre na živce. No, kako ostali najdejo vso to neverjetno voljo? Deloholiki? Jih delo, učenje…res tako zanimata? Občutek mora biti super. Približno tako kot se počutim jaz, ko je vse mirno, delam iz lastnega zanimanja, mimogrede še berem in še sto drugih stvari, saj se nikamor ne mudi in ni sto nujnih stvari… Ah ja, resnično se bom potrudila, da bosta študij in služba zanimiva, drugače bo grozno. Tako pa ne bo. Čas bo treba dojemati drugače, tole zdaj je neperspektivno noro utrujajoče, prav nič osvobujajoče. Svet je pač nor, ljudje pa še bolj - sploh še znamo biti ljudje ali smo le delavni in vestni roboti?
zelenka | 11. januar 2008
Zapisano pod misli | 5 komentarjev
Slikar, ki slika na svoj čudovit enkraten način, pa naj bojo to pokrajine, ljudje, živali, predmeti ali pa večini nerazumljive abstraktne packarije?
Glasbenik, ki živi in diha z vedno novimi melodijami in ritmi, ki se potaplja v svet zvočnih efektov in ustvari harmonično celoto čudovitih zvokov?
Igralec, ki se prelevi v vedno drugačne osebnosti in obleke, ki se izraža na toliko načinov kot je le mogoče, ki pravzaprav v trenutkih igranja živi življenje nekoga drugega?
Plesalec, ki vzbuja občudovanje s spretnim gibanjem in občutkom za ritem, ki se vživi v ure izražanja plesnih figur, pa se mu zdijo le prijetni trenutki?
Pisatelj, odličen opazovalec družbe, svojega življenja in kritik… oseba, polna domišljije, ki piše piše piše ali pa napiše le stavek, v katerem pove neskončno veliko?
Pesnik, čustveni ustvarjalec najglobljih misli v posebnih oblikah, poet, ki izpoveduje, sporoča, razglablja, doživlja?
Fotograf, s super občutkom za motive, lovljenje enkratnega trenutka s posebno zgodbo, zanimivim nasmehom, veselo naravo ali čisto absurdno situacijo, ki se spremeni v pravo umetnino?
Kipar, človek z občutkom za oblikovanje, ki dela različne forme kot da bi bile žive, ogromne strukture, vredne občudovanja ali drobne figure s posebnim simbolom?
Narava, ki ustvarja ves čas, nepremagljivka, ki nam daje pogled na zelene pokrajine, modra morja, divje reke, mavrice, gozdove, rumena polja, barvite travnike, mogočne gore, zvezde in človeku vrača za njegov odnos?
Ti, ki ustvarjaš svoje življenje na čisto svoj način…
Življenje je umetnost in ti si umetnik. Misli divergentno, vedno še drugače, poti je ogromno! 
