Oblastna razmerja

Oblastna razmerja je pojem, ki se pojavi pri Michelu Foucaultu, a z oblastjo se ukvarja tudi Karl Marx, le da jo razume na drugačen način. Gre za kompleksen pojav, ki se v bistvu dotika vseh področij človeškega življenja; tako je povezan tudi z zatiranjem (oppression, vir M. Frye) in seksizmom (sexism, vir A. E. Cudd in L.E. Jones).

Za Foucaulta je oblast način delovanja, „ki ne deluje na druge, temveč na njihova delovanja“ (Foucault v: Subjekt in oblast. Zakaj proučevati oblast: vprašanje subjekta, 1982, 113). Oblast se kaže v svoji formi, ki individualizira, prisiljuje, spravlja v kategorije, lajša ali otežuje, „individue naredi za subjekte“ (Foucault, 1982, 106) – ti so podložni in navezani na lastno identiteto. Sodobna, moderna država ima pomembno podlago v krščanski tradiciji, izhaja torej iz pastoralne oblasti, ki je usmerjena k zveličanju. Odrešenje se je nekoč kazalo v onostranskem življenju, zdaj pa z zveličanjem povezujemo pravzaprav dosti bolj posvetne kot pa pobožne vrednote. Avtor se v raziskovanju oblasti posveti predvsem vprašanju „kako?“, saj meni, da to pove največ, pokaže na kakšen način se oblast izvršuje in kako to dojemajo ljudje … Ko gre za oblast – ki je tip povezave- Foucault pojasni, da se med sabo prepletajo trije procesi: oblastna razmerja, komunikacija in (objektivne) sposobnosti. Lahko gre za skladen sistem, pri katerem so vsi trije procesi med seboj v ravnotežju – dobimo discipline, in prav ena od značilnosti evropskih dežel od 18. stoletja naprej je njihova discplinirajoča oblast. Komunikacijski sistemi, zmožnosti in oblastna razmerja se morajo prilagajati drug drugemu.

Oblast je kot mreža, v katero smo vsi vpleteni, posega torej na vsa področja našega življenja in nas „ujame“ ne glede na karkoli, hkrati pa pravi Foucault, da Oblast ne obstaja – „obstaja le, ko deluje“ (Foucault, 1982, 113). Določa jo torej nenehno delovanje, dinamika, ki preplavlja vse in vpliva na naše aktivnosti. Oblast je brezosebna, nima je v rokah konkretna skupina ljudi oz. akter, vladajoči razred, kot ta problem razume Marx; je anonimno polje, ki doseže vse in vsakogar in se mu ne moremo izogniti, nas determinira in podreja, obenem pa nam prinaša različna občutja, ki niso vedno negativna …

Gre za zelo prefinjeno obliko diskurzov, ki se med sabo borijo, se prekrivajo ali pa le sobivajo, nikoli pa to ne ostane brez posledic. Ljudje smo vedno ujeti v podobe in zgodbe nekega diskurza, pa če si to priznamo ali ne. Tudi diskurzi so povezani z oblastnimi razmerji, v določenem zgodovinskem času nekateri pogledi in verjetja prevladujejo, nekatere predstave, izjave in v skladu s tem tudi dejavnosti so primernejše, samoumevnejše. Velikokrat tako človek odreagira avtomatsko, ne da bi se zares zavedel, kaj počne, predvsem pa zakaj in od kod mu ta vzgib. Nekatere poglede enostavno ponotranjimo in se nam zdijo naravni. Kar pa se zdi „normalno“, seveda ni samoumevno, vedno nekdo to določi – a se ta ideološko-družbeno-zgodovinska skonstruiranost spretno prikrije in tukaj so razni miti, ki želijo in tudi delujejo povsem naravno. Na tem mestu se mi pojavlja vprašanje o svobodi vseh nas, ki smo po Foucaultu in ostalih poststrukturalistih vedno „v“, del teksta (ki je vse) in ne moremo izstopiti; nemogoče je tudi misliti izven tega, saj nas naš položaj določa in vsak trenutek znova je nadaljna ujetost, kaos z množico mogočih interpretacij in nobeno pravo Resnico … Verjetno je navidezna svoboda, ki pa se posameznikom kaže kot dejanska, največ, kar lahko dosežemo – znotraj vsega, kar nas določa, imamo vendarle lahko občutek (vsaj občasne) individualne svobode, ko se ukvarjamo s sabo in uresničujemo lastna hrepenenja in načrte. Seveda bo vprašanje o svobodi ostalo še nekaj časa odprto, saj se na to temo pojavljajo različni pogledi, nekateri tudi verjamejo, da obstaja izhod iz takega vse-determinirajočega sistema.

Zanimiv se mi zdi Foucaultov pristop analize oblastnih razmerij, saj jih poveže s socialnimi institucijami. Oblast deluje na delovanja drugih s svojo razpršenostjo, je „ukoreninjena v sistem družbenih mrež“ (Foucault, 1982, 117), zato obstaja več delov oz. oblik oblasti. Država je tisti kos oblasti čisto na vrhu, opravlja nadzor nad ostalimi – to pa me asociira na Louisa Pierrea Althusserja, saj je imel idejo o državi kot ideoloških aparatih in represivnem aparatu skupaj, obe vrsti povezuje vladajoča ideologija. Pri tem konceptu gre tudi za to, da je oblast kombinacija prisile (ki jo prvotno uporablja represivni državni aparat) in soglasja oz. strinjanja (ideološki aparati). Represivni aparat je neposredno v rokah vladajočega razreda, medtem ko ideološke aparate obvladajujejo relativno avtonomne institucije. Ampak: »Kolikor vemo, ne more noben razred trajno obdržati državne oblasti, ne da bi hkrati uveljavljal svojo hegemonijo nad ideološkimi aparadi države in v njih.« (Althusser v: Izbrani spisi, Lj, 2000, str. 73). Seveda je bil Althusser marksist, izhajal pa je tudi iz Gramscijevih idej o hegemoniji. Vladajoči razred naj bi po Gramsciju upošteval tudi podrejene in zato vladal s silo in soglasjem, na ta način bi si namreč ves čas zagotavljal svojo oblast.

Tudi Gramsi je bil zvest marksističnim idejam, Marx pa s svojo teorijo razrednega boja, blagovnega fetišizma in metaforo s stavbo še danes odmeva … Njegov pogled je precej zgodovinsko naravnan, ko analizira stanje v družbi in predstavi kot rešitev iz kapitalistične ideologije komunistično revolucijo. Oblast je zanj vladavina določenega razreda, ki postane hegemon nad podrejenim, izkoriščanim, vladanim. V Marxovem času 19. stoletja so vladajoči razred buržoasti, ki so pač uspeli in se znašli na vrhu, svoj položaj pa izkoriščajo, tako da se okoriščajo z delom drugih. Drugi so v tem primeru delavci, razred z napačno zavestjo, ki se je sčasoma v svojih bednih življenjskih okoliščinah poenotil, Marx pa vanj zaupa, da bo kmalu proizvedel preobrat in porušil razredno strukturiranost družbe – pojavil naj bi se komunizem s svetlo prihodnostjo, ki bi vse kapitalistične nepravičnosti presegel. Svet produkcije in potrošnje se je namreč razrasel čez vse, in zdi se, da ni koščka sveta, ki ga kapitalist ne bi želel imeti, predvsem pa mu določiti menjalno vrednost. Vse je postalo blago! Kapitalizem spremljajo razni procesi, od poenotenja, centralizacije, potrošništva, napredka, do kriz na svetovnem trgu. Propad med dvema razredoma, vladajočimi in vladanimi, se vedno bolj poglablja. Proletariat „so le še delovni instrumenti“ (Marx v: Komunistični manifest, 1848, str. 597). Marx je prepričan, da ekonomska baza determinira tudi ideološko, miselno, kulturno nadgradnjo – torej naj bi bila kultura odsev vladajočega razreda. Oblast je, v nasprotju s Foucaultovim razumevanjem, osebna, oprijemljiva – in delavski razred jo lahko zruši ter zamenja, ko končno spozna svojo napačno zavest in se osvobodi.

Nadaljnje primerjanje med Marxom in Foucaultom pokaže, da je pri prvem izhod iz nemogoče vladavine vladajočega razreda tik na obzorju, medtem ko se zdi pri drugem ujetost v sistem oblastnih razmerij večna. A kje je prava rešitev? Prave rešitve seveda ni. Obe ideji sta mi vsaj po določenih fragmentih blizu in zadaneta tudi današnje stanje v svetu. Na situacijo danes namreč lahko gledam z obeh vidikov oblasti: vseobsegajoča, anonimna, razmrežena in fragmentirana – ali pa konkretna kapitalistična ideologija vladajočega socialnega razreda, ki se ji po robu postavlja delavski razred in zbira moč za dokončen revolt. Oboje je in ni. Smo nemočni subjekti, hkrati pa je pomembno že naše zavedanje dogajanja. Če se o nečem sprašujemo in ozavestimo situacijo in naše reakcije, je to po mojem že korak naprej. Morda korak bliže izhodu, od koder nas disciplinirajoča oblast ne bo dosegla s tako lahkoto kot sedaj?

Oba avtorja pa omenjata tudi zatiranost, vsaj med vrsticami. Po Foucaultu smo zatirani kot subjekti vsi, saj naša telesa postajajo krotka, poslušna in nenevarna. Hkrati smo vladajoči in vladani, oblastna razmerja močno odsevajo v medsebojnih odnosih. Zatiramo razmišljanje drugih, a tudi svoje, ker smo omejeni z razmišljanjem drugih, nenehno. Podobno je z ostalimi duševnimi procesi in našo aktivnostjo. Težimo k individualnosti, a ne zares, saj se oziramo na kolektivno. Naše misli niso čisto naše, ko pa smo del diskurzov in številnih nezavednih predstav ter polni stereotipov ter predsodkov, ki jih niti ne poznamo, dokler slučajno ne pridejo na dan in se jih zavemo, ali pa še to ne, ker se zdijo že tako naravna mnenja. Po Marxu je zatiran proletariat, saj ga vladajoči kapitalistični razred izkorišča, a sprememba se lahko zgodi, ko bojo delavci spregledali in se svojega položaja zavedli. Zatiranje pa se pomembno odraža tudi v primeru žensk – M. Frye navaja, da se ženska dejavnost, kakršnakoli že, vedno znova ovrednoti kot neustrezna, nezadostna, napačna, nespodobna, itd. Mogoče bi lahko danes rekla, da se situacija počasi izboljšuje, pa vendarle me še vedno preseneča, kako zatiran je bil in še vedno je Drugi spol, kar pa nedvomno temelji v zakoreninjenih diskurzih že ogromno ogromno let, a morda le ne od vedno – kdo bi vedel. Stanje včeraj ali danes še ne prinaša povsem enakopravnega in svobodnega položaja v vseh ozirih za oba spola … Seksizem o(b)staja tako na institucionalnem, medosebnem kot tudi nezavednem nivoju.

Oblastna razmerja – vedno in povsod. Prepletena so z vsemi področji človekovega življenja, zato se jih da opaziti povsod. Morda jih bomo po dobrem preučevanju, predvsem pa zavedanju in razumetju tudi sposobni preseči. A kako zares izkoreniniti večne predstave, ki povzročajo veliko bolečin, neenakosti in predvsem ohranjajo obstoječa družbena razmerja, je še veliko vprašanje …

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !