Racionalizacija (McDonaldizacija) emocij

Živeti v današnjem svetu pomeni biti igralec, pa naj bo zavedno ali nezavedno, stati na odru, ki je racionalno strukturiran in razširjen po celem planetu z mrežami organizacij in njihovimi sledovi – številkami, kodami, čipi. Sistem teži k (navideznemu) napredku, k racionalnim ciljem, skratka, k izboljšanemu načinu življenja. Ceno za to plačamo ne le igralci, temveč tudi Zemlja in vsa ostala bitja na njej. A proces racionalizacije nenehno napreduje, kot je ugotovil že Max Weber. Širi se v vse kotičke družbenega življenja, tako javnega kot zasebnega, in bistveno vpliva že na otroke. Emocije, kazalec antropološkega v igralcih, se dandanes drugače izražajo kot nekoč – celo čustva so upravljana, nadzorovana in prilagojena še tako zahtevni situaciji. Celo čustva so del racionalnega delovanja oz. sodobnega procesa McDonaldizacije, ki je tesno povezan z odkritjem tekočega traka Henryja Forda, s konceptom kulturne industrije Horkheimerja in Adorna ter vsesplošnim oglaševanjem …

Vsak trenutek mora današnji človek maksimalno izkoristiti, zapolniti in sploh racionalno uresničiti. Biti spontan in čustveno svoboden postaja sanje celo za najmlajše pripadnike (post)modernega sveta, saj so tudi one in oni vrženi v “sistem železnih kletk”, ki jih že zgodaj posrka vase in jim ne pusti izstopiti. Ogromno ljudi se o svojem delovanju niti ne sprašuje pretirano, da je le bivanje prijetno in kolikor mogoče izkoriščen denar – če za ceno enega dobiš dva, je to korak naprej, se zdi marsikomu očitno. Torej postaja kvantiteta čedalje pomembnejša, in s tem le količina, številčnost, množičnost nečesa – zanemarja pa se kvaliteta! Imeti več nečesa danes avtomatično pomeni imeti boljše. Jesti več, spiti več, kupiti več, nositi več inicialk oz. kratic pred samim imenom, imeti ogromno kosov garderobe, dobiti ob nakupu posode še sladkarije in kozmetiko in plišasto igračko, obiskati milijon krajev v kratkem času, itd. Vse z namenom imeti se boljše, koristneje zapravljati, biti v stiku z modnimi smernicami in biti v kontaktu s svetom; predvsem to zadnje, saj si padca iz hitrega tempa skoraj nihče ne more privoščiti. Tak delovni ritem ljudi usmerja k splošno predvidenim (najučinkovitejšim) ciljem. Racionalno osnovani cilji nas vodijo in k njim težimo, tudi nehote, saj je tak način razmišljanja, ki podpira racionalno delovanje, vključen v vsako poro družbenega sistema, katerega nosilci s(m)o posamezniki. A kakšni sploh so ti cilji? Velikokrat bolje poznamo možnosti delovanja, ki nas peljejo do tako željenih rezultatov, predvsem do dobička, saj se v bistvu ta proces premikanja k napredku nikoli res ne ustavi. Aktivnost je nenehna, neskončna, mi pa težimo k cilju, a se zadovoljimo s tem, da smo “tik pred”, skoraj že tam. No, marsikakšne “bonitete” oz. iznajdbe nam lajšajo vsakdan, pa vendarle ničesar ni dovolj. V tem smislu so tudi odrasli pripadniki družbe pogosto kot majhni otroci (“Še bi!”) ali pa – še huje – so otroci tisti, ki že zgodaj posnemajo odrasle in prevzamejo njihove vrednote … Tukaj se pojavi vprašanje vrednot, namreč kaj nam danes sploh pomeni pravo vrednoto? Je to še družina, svoboda, človeško dostojanstvo, ali pa so v ospredju želja po dobičku, učinkovitost, preračunljivost, itd.? Nagibam se k zadnjim možnostim, kar sovpada z Ritzerjevo teorijo o McDonaldizaciji.

Proces McDonaldizacije izvira iz podobnih korenin kot birokratske organizacije, torej strogo racionalnih (vsaj zdi se tako). Fenomen ima neverjetne razsežnosti, začel pa se je kje drugje kot v ZDA, domovini fast-food restavracij, Mc-časopisov, Mc-doktorjev, Mc-manije in Mc-ideologije. Problem samih verig s hitro prehrano se hitro razrašča na vsa druga področja človekovega delovanja, tudi npr. bolnišnična okolja ali pa šole, in je kot brzeča reka, ki poplavlja, ruši, preoblikuje in zaznamuje kraje, po katerih teče … Racionalni tip razmišljanja in delovanja je danes povsod; čeprav na videz omogoča izbiro, so tudi poti, ki jih lahko izberemo, v večini že predvidene. Prave alternative skoraj ni. Celo, ko gre za čustvovanje, so tukaj racionalni principi. Uslužbenec in stranka, oba sta čustveni bitji, a oba v nekem posebnem odnosu, ki nikakor ni prepuščen naključju. Navzven uslužbenec mora delovati humano, uslužno, prijazno, biti na razpolago in razumeti stranko na vsak način; njegova lastna čustva v tem primeru so močno na stranskem tiru, so izpodrinjena zaradi delovnih zahtev, so preplavljena z igranimi ali pa celo popolnoma odsotna, izginula. Medtem ko je stranka vsaj na prvi pogled na boljšem – za svoje plačilo si pač zasluži posebno obravnavo, vprašanje spontanega čustvovanja ni nobena težava, celo več, uslužbenec mora biti na njene izbruhe pripravljen oz. treniran, predvideti mora strankine želje, zahteve, tolažbe, itd. Stranka je tako na videz svobodnejša v svojem ravnanju, medtem ko je zaposleni primoran upravljati svoje emocije. Še posebno v primeru poklica stevardese, ki ga je posebej preučevala Arlie Russell Hochschild, je očitno, da ta nosi vlogo gostiteljice oz. starša, potniki na letalu oz. stranke pa so kot nekakšni otroci. A tudi stranka se celotnega položaja, v katerem se je znašla, ne zaveda nujno popolnoma. Tako stranka kot zaposleni sta namreč nadzorovana, in ravno kontrola je eden od bistvenih racionalnih principov sodobne McDonaldizirane družbe.

Funkcija nadzora je ena od osnovnih značilnosti McDonaldizirane družbe kot jo oriše Ritzer, in je močno povezana z nadomeščanjem človeške delovne sile z računalniki, stroji, aparati, roboti, itd. Razlog tiči predvsem v tem, da je človek kot človek samosvoje, čustveno bitje, ki ga je težje imeti pod kontrolo kot pa stroj oz. računalnik. Z mehanizacijo in izpopolnjeno tehnologijo sistem hitreje drvi k napredku brez “človeških” ovir, napak, pomislekov, težav … Človek je vedno bolj sistematično onemogočen; primer so npr. računalniški glasovi po telefonu – oseba tako ne more svobodno komunicirati o čemerkoli na kakršenkoli način, pač pa na točno določen, saj se računalnik sicer ne bo odzval. Seveda tak način sporazumevanja spominja na predhodno stopnjo, birokratsko delovanje. Birokracijo lahko razumemo kot racionalno aktivnost, ki je učinkovita predvsem zaradi nečloveških zaposlenih, usposobljenih za ozko strokovno delo. Človeške robote pa zdaj vedno bolj nadomeščajo pravi roboti oz. računalniki – v kakršnikoli obliki že! Namesto nas prevzemajo odločitve, nas usmerjajo in nas opazujejo, hkrati pa podatke hranijo. Računalniški spomin je seveda nekaj čisto drugega kot človeški, ki je glede na marsikatero okoliščino lahko zelo nezanesljiv; po drugi strani pa je človeški nekaj posebnega, saj je povezan s spomini, individualnim doživljanjem in razumevanjem, s čustvi, itd… Računalniška pot do tega je verjetno še dolga, a se vendarle vsak trenutek izpopolnjuje in izpodriva človekovo mesto v neslutenih razsežnostih, saj sodobna racionalizacija tak razvoj podpira, vlaga v računalnike in raziskave, utrjuje kontrolo vsega, kar se dogaja, ob tem pa nekako pozablja na človeškost, vprašanje Človeka. Menim, da se na tem področju odpira veliko aktualnih etičnih vprašanj, saj sistem kod, čipov, kamer, številčenja, sistematičnega beleženja vsakega našega trenutka vsekakor ni relevanten za vse prebivalce tega planeta. Racionalen proces McDonaldizacije je torej tudi iracinalen proces dehumanizacije …

Dehumanizacija se odraža npr. v čustvovanju. Čustva, ki se zdijo nekaj tako osebnega, vedno zrcalijo tudi družbeno, dandanes pa se mora v družbenem odsevati prav določeno čustvovanje. Delovna mesta se po obsegu in zahtevi emocionalnega dela seveda razlikujejo, a res veliko jih poleg profesionalnega strokovnega dela zahteva še čustveno. Omenjen primer stevardes tako nikakor ni edini, le zelo nazoren. Službe torej sestavlja “običajno” in “emocionalno” delo, oba se med sabo prepletata in dopolnjujeta, pravzaprav je vedno težje ločiti med enim in drugim, saj uslužbenci velikokrat padejo globoko v igranje s čustvi (izražajo primerna službeni situaciji), in jih težko distancirajo od svojih lastnih – svobodnih, spontanih. Delo postane povsem specializirano in standardizirano, s tem pa tudi čustva. To predstavlja problem, saj je velikokrat zapleteno živeti med pretvarjanjem in pravim čutenjem, zato se meja počasi briše in človek živi v zmedeni napetosti in konfliktu med samim seboj oz. lastnimi čustvi in pričakovanju nadrejenih oz. organizacije, za katero dela. Ponavadi zmagajo zahteve delodajalcev, saj zanje tudi izguba nekega zaposlenega ni takšen problem, ko pa je ta enostavno in hitro nadomestljiv.

Drug vidik dehumanizacije je ta, da se že ljudje vedno bolj spreminjamo v robote. Ne le, da na tak (racionalen) način delujemo in čustvujemo, izgubljamo tudi občutek za etiko in vrednote kot so empatija, spoštovanje do sebe in drugih, sočutje, svoboda (izražanja, mišljenja, čustvovanja…), kvaliteta življenja, itd. S tem merim na grozne pogoje v klavnicah in baterijskih farmah, ki so se poslabšali ravno zaradi McDonaldizacije, posebno njene značilne kontrole. Živali tako niso razumljene kot bitja, vredna spoštovanja, kaj šele življenja. Če se prevažajo v nemogočih natrpanih vozilih v vročini in bolečinah, ni nikomur nič mar, kajti v splošnem gre za učinkovito delovanje, ki najhitreje pripelje do dobička mesne industrije, to pa podpira širši družbeni sistem. Roboti pa nismo le v odnosu do živali, ampak tudi drug do drugega. Velikokrat se zdi, da živimo le zase, usmerjeni v svoj računalniški ekran brskamo in vlagamo v svetlejšo prihodnost, hkrati pa ne opazimo, kaj se dogaja so-bivajočim. Otopeli smo, čustveno nemočni, obenem pa se vsaj teoretično zavedamo moči čustvene inteligence. Seveda pa se človek nikoli ne neha zanimati za Drugega – ko mislim, da pozabljamo na druge, mislim na čustveno oporo in razumevanje, pomoč; še vedno je tukaj interes za druge v smislu “kaj se dogaja”, “kaj se pa zdaj grejo”, “kako živi ona/on”, itd, a bolj na površni ravni. Ne poglabljamo se v probleme drugih, saj pravzaprav še zase nimamo zares časa. Živeti hitro in učinkovito je torej tudi povsem individualen racionalen cilj, ki pa, kot kaže, vodi v nehumanost. Ko se pojavljajo družbeni tabuji kot so (še vedno!) homoseksualnost, nacionalnost, vegetarijanstvo, rasizem, itd., je marsikateri človek anti-človek. Po vsem, kar se je že dogajalo v zgodovini, ni v tem smislu dosti napredoval, mogoče celo nazaduje zaradi kombinacije tako McDonaldizacije, kulturne industrije, kapitalistične ideologije, oglaševanja, in ostalih jeklenih kletk.

Na prvi pogled se današnja družba veliko individuumom zdi privlačna in napredna, prijazna. Na drugi, bolj premišljen in kritičen pogled si mora posameznik priznati, da ne ve, v kaj se sistem železnih kletk zares spreminja in kam vsi skupaj v bistvu drvimo. Poleg vprašanj (ne)humanosti, kvantiete vs. kvalitete, svobode, racionalnosti vs. iracionalnosti, etičnih vprašanj, trčimo še v vprašanje nevarnosti samega obstoja ljudi. Nas morda racionalizacija privede do točke, ko nas bo sistem nadzorovanja popolnoma nadzoroval, “that comes to control all of us”? (Ritzer, str. 18) ali pa bo to vlogo prevzela majhna elita vladajočih, “hands of a small number of leaders who, through them, can exercise enormous control over all society” (Ritzer, 18)…? Kljub vsem pesimističnim mislim ob McDonaldizaciji oz. racionalizaciji življenj in čustev menim, da je upanje v razvijanju kritičnega in samostojnega mišljenja, torej v borbi za svobodo in pravičnostjo, ki si jo vsa bitja tudi zaslužimo. Če je sodoben sistem železnih kletk v veliki meri onemogočanje svobodnega delovanja posameznikov, nas to vseeno ne sme zaustaviti pri naši najpomembnejši vlogi na svetovnem odru – odigrati čisto svojo vlogo in pustiti neodvisno igrati tudi druge.

(Koper, 21. 4. 2009)

  • Share/Bookmark
 

10 komentarjev to “Racionalizacija (McDonaldizacija) emocij”

  1. mile pravi:

    mmm fdv :) oziroma novejša različica le tega

  2. kinky tone pravi:

    Dvojni cheesburger je dober.

  3. zelenka zelenka pravi:

    @mile fhš ni fdv :P @kinky tone marsikomu je. ker je dvojni?

  4. mile pravi:

    no sej pravm, novejša različica :P

  5. Bostjan B. pravi:

    Ja, a je kaj vazno, od kje izhaja pa katera razlicica je? Dejstvo je, da tale stvar drzi. McDonaldsizaicja je pac izraz zanjo, ampak to se ne pomeni, da je vsebinsko napacna. Zelenka, hvala za idejo… v bistvu sem jo imel vec cas na koncu jezika. Ampak zdaj sem pa se bolj zaskrbljen zaradi sveta. Ja, jaz sem bolj za kvaliteto, pa se mi ljudje smejejo v faco. Hm…

  6. zelenka zelenka pravi:

    Bostjan, dejansko se je težko “zbudit”, ker smo vsi krepko “V”. Pol rataš zaskrbljen, jasno… Ampak zdej je treba razmislt, kaj narest pa z drugačnimi očmi začet gledat na fenomene okol sebe. Še vedno pa ostat človek;) bravo za kvaliteto:)

    mile, maš še kšn drug komentar? resda ma tud faks vpliv name, ampak ne samo faks. in če konstantno poudarjaš podobnost s fdv, nvem, v čem je point.

    shine on, Zelenka

  7. fetalij pravi:

    super zapis, pohvale za trud

  8. kinkitone kinkitone pravi:

    zelenka Ja, ker je bolj sočen. Ima dva mesa in dva sira. Jaz sem za.

  9. mile pravi:

    ah..sej te nism hotu u slabo volo spravt no ;)

  10. zelenka pravi:

    @fetalij huala:)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !