STIGMATIZIRANE IDENTITETE

Verjetno že od nekdaj in povsod na Zemlji obstaja med ljudmi delitev na ene in druge, torej razna razlikovanja, ločevanja v družbene skupine, diferenciacije in specializacije. Vsak individuum v bistvu potrebuje tistega Drugega za vzpostavljanje lastne identitete. Pa vendarle se pri socialni identiteti močno zaplete, ko se pojavijo različne stigmatizacije in s temi procesi povezani stereotipi, predsodki, etiketiranja, diskriminacija, nasilje, porušenje polja, v katerem je prostor za pluralnost in različnost na račun vodilnega, normativnega, družbeno priviligiranega, ki se imenuje Mi in ostale skupine označi kot drugačne in neenakovredne One. Različne socialne kategorije so nekako definirane in kdor odstopa od pričakovanega načina vedenja, izražanja, bivanja, je zaznamovan – ne le pri drugih, ki ga tako stigmatizirajo, ampak tudi pri sebi. Posameznik je namreč vedno soodvisen od socialnega okolja, ne živi v nekem vakuumu. Predstave o načinu življenja, “normalnem” in “nenormalnem” si tako oblikuje v interakciji z ostalimi, ni pa nujno, da se vseh predstav, pričakovanih vlog in zahtev zaveda. Težave nastanejo, ko se je s svojimi stališči prisiljen soočiti in jih nanovo definirati v skladu s trenutnim položajem sebe in drugih. Veliko osebnosti je stigmatiziranih že od nekdaj, nekatere zavedno in druge nezavedno, tretje to šele postanejo, četrte stigmatizirajo le druge, itd. Vedno pa se zdi, da je proces stigmatizacije kompleksen, dinamičen in povezan z individualnimi in kolektivnimi identitetami.

Obstaja nešteto socialnih kategorij, v katere se posamezniki uvrščamo, in obstaja tudi ogromno posebej zaznamovanih lastnosti, ki se v to ali ono kategorijo preprosto ne umestijo…Odklonskost na vsakem koraku – menim, da težko najdemo nekoga povsem “čistega”, saj je bistvo ravno v “različnosti”, individualnih kvalitetah oseb, ki v družbo vnašajo pestrost in s kombiniranjem elementov določajo dinamiko socialnega gibanja. Pa vendar se zdi, da beseda “stigma” ne doleti vsakogar. Biti stigmatiziran pravzaprav ne pomeni biti nosilec drugačnega – pozitivnega za družbo, ampak biti označen kot nosilec drugačnega – negativnega, deviantnega od normativov neke družbene kategorije oz. odstopajočega od kakršnihkoli pričakovanih predstav v zvezi z določeno vlogo. Biti stigmatizirana oseba pomeni biti negativec v očeh tistih, ki sebe razumejo kot “normalne”. Jasno se že pri tem zaplete, saj kategorije determinirajo posameznike s svojimi normami in pripadniki imajo tako v sebi neka pričakovanja, kako naj izgledajo, delujejo, živijo, itd., ta pa posredno in neposredno potujejo skupaj z njimi. Ko se član določene kategorije sreča z osebo, ki se v pričakovan in definiran okvir enostavno ne prilega, se začne situacija zapletati. Drugačna oseba se ne sklada s tipom predvidene osebe – ima namreč “nenorm(al)ne” lastnosti oz. je taka vsaj ena, ki odstopa in jo pripadnik kategorije označi kot pomanjkljivo, slabšo, nezaželeno, nepopolno, neustrezno, oz. stigmo. Goffman poudarja, da ima ta fenomen zmožnost širokega diskreditiranja. Individuum kot nosilec neke stigme je nezaželen deviantnež, njegova celotna identiteta se zreducira zgolj na specifično lastnost, stigmo. Nekaj tako širokega in kompleksnega in prepletenega, nenehno nastajajočega kot je posameznikova identiteta, se skrči, omeji, v ospredju je le “problematična” lastnost, ki se ne sklada s stereotipiziranimi pričakovanji drugih, kakšna naj bi bila, in posameznik v bistvu ni več vse to, kar res je, v njem se zdaj vidi  le še nosilca stigme, le še stigmatizirano osebo, le še minimalen delček ga določa. Nanj/nanjo/nanje (nosilce stigme) družbeno okolje torej prilepi etiketo, ki se jih trdovratno drži in jih krivično obsoja. Predvsem etični vidik je tukaj ves čas problematičen: “Seveda že v osnovi ne verjamemo, da je oseba s stigmo pravi človek” (Goffman, str. 14). Pravi človek – kdo je to? Stigmatizirana oseba se, ravno zato tudi je stigmatizirana, izkaže za napačno človeško, karkoli že to pomeni. V ozadju presojanja, kaj je prav in kaj ne, kaj normalno in kaj odklonsko, kaj človeško in kaj ne, je pač vedno ideologija. Posameznik velikokrat koga označi in diskriminira, a še večji problem je, ko se določena skupina oz. socialna kategorija postavi nad druge in jih določa z merili, presoja pa s sankcijami, kot so razlikovanje (mi-oni), stereotipi, diskriminacija, … Proces stigmatiziranja identitet je povezan z razmerji moči na eni strani in z negotovostjo ter marginalo na drugi.

Odnos med eno in drugo stranjo, stigmatiziranimi in ne-, je zelo občutljiv. Oboji se zavedajo, da ne gre za interakcijo sproščene vrste, pa čeprav želijo dajati prav tak vtis; gre za “pretirano zavedanje sebe in zavedanje drugega /…/, nelagodje” (Goffman, str. 25). A stigmatizirani imajo lahko ob sebi so-stigmatizirane in sočutne nestigmatizirane osebe, ki se družijo z njimi, jih tudi predstavljajo, širijo vednost, sobivajo z njimi, pomagajo sobivati nepoučenim, informirajo javnost o dogajanju, itd. Seveda se ne sme pozabiti, da stigmatizirani nikakor niso ves čas enotni. Kot kjerkoli med ljudmi se tudi tukaj pojavljajo različni pogledi na situacije in različna doživljanja stigme, življenja, samih sebe, itd. Pri izražanju in komunikaciji jim pomagajo časopisi, knjige, forumi, umetnost, filmi, stripi, glasba, množični mediji, …

Stigmatiziranih skupin je povsod ogromno, še mnogo več identitet. Znotraj kolektivnih “polj” plavajo posamezni individualni oblački. Oblaček lahko jadra po več poljih, tudi takih, ki so označena kot radikalno drugačna /od normalnih/ in zato segregirana in zaznamovana. Nemogoče je tukaj razpravljati o vseh stigmatiziranih identitetah. Lahko so to identitete homoseksualcev, trans-, bi-, lahko telesno/duševno/miselno/…/ hendikepiranih, kriminalcev, debelih, anoreksičnih, bulemičnih, brezdomcev, narkomanov, ljudi druge barvne variacije, vegetarijancev, in še milijon sedmih. Marsikatera od teh skupin je aktivna v širši javnosti, delovanje individuov pa je odvisno glede na čas, prostor in družbo, seveda poleg osebnostnih lastnosti delujočega. Omenjene skupine so v večini sveta stigmatizirane, njihove identitete pa tabu, predstavniki nenavaden pojav sredi “normalne” družbe, ki jih zato stereotipizira in o njih razmišlja s predsodki, do njih se velikokrat obnaša še danes (ali prav danes) diskriminatorno in jih potiska na rob, obravnava jih ločeno od ostalih prebivalcev in sili k nenehnemu prilagajanju in izmišljanju novih strategij, ki bojo morda (nekoč) prinesle normalno komunikacijo in svobodno nezaznamovano bivanje.

Kako lahko homoseksualnost npr. sploh vzbuja vprašanje, če je “naravno stanje” ali “bolezen”?! Homoseksualci so ljudje, ki imajo radi enak spol, in to je vse. A heteroseksualna družba s prevladujočim krščansko-patriarhalnim diskurzom tega noče sprejeti in razumeti, ne tolerira gejev in lezbijk, pa čeprav imajo ti prav tako pravico svobodno živeti in živeti kakorkoli jim je všeč. Ob invalidih veliko “normalnih” ljudi zmrazi, saj imajo (velikokrat privzgojene) predsodke proti telesnim okvaram – manj diskriminatorno bi bilo reči “hendikep”, in ta koncept je širši, saj ne posega le na omejenost/onemogočenost v zvezi s telesom, ampak kjerkoli – v glavah, mislih, čustvih, odnosih, itd. Telesno hendikepirani so velikokrat taki že rojeni, ali pa jih nesreča postavi v tak položaj; še vedno pa bi morali biti enako deležni svoboščin, razumevanja in pravic,  nikakor ne zasmehovanja. “Normalni” ljudje tudi danes še razlikujejo ostale po “rasah” – odtenkih kože (!) – ki jih seveda še vrednotijo in vzporejajo z določeno kulturo. Predstavniki določene barvne variacije se tako znajdejo na črni listi in so izpostavljeni etiketiranju, simbolnemu in odkritemu nasilju, ki je lahko sredstvo za izboljšanje ega določenega posameznika ali pa kar večje skupine oz. “naroda”. “So vegetarijanci sploh normalni?” se sprašuje veliko ne-vegijev, ki menijo, da je odvada mesa in živalskih izdelkov nenaravna, to pa mnogokrat poskušajo argumentirati z evolucionistično mislijo in zastarelimi nutricionističnimi prepričanji. Pri vsem tem se torej veliko ukvarjajo s tem, kaj je z vegetarijanci narobe, dosti manj pa priznavajo pozitivne plati tega načina življenja. Kaj se zdi pri stigmatiziranih identitetah sorodno? Tisti, ki o njih sodijo, počnejo to iz zelo ozkega zornega kota, nepripravljeni gledati na stvari širše. To bi lahko kazalo na to, da jih take identitete ogrožajo, konkretneje: identitete, ki so jim podelili znak stigmatiziranih, majejo njihove lastne nestabilne temelje o samih sebi. Sklepam pač, da prepričanost vase in zadostna razgledanost našo identiteto utrdita, nasprotno pa jo zaverovanost v lastni svet in netoleranca do “drugačnega” slabita. Pri stigmatiziranih identitetah se zdi podobna težava tudi status stigmatiziranega, ki prinaša ločenost, prikrajšanost, nesvobodno delovanje, in vse to pravzaprav zaradi banalnih stvari. Pravice, ki bi morale biti samoumevne, to niso, bolj se zdi samoumevno in naravno stigmatiziranje drugačnih.

Pomembno se mi zdi izpostaviti pomen individualnih identitet, saj se največkrat prav te zanemarja in diskriminira na račun kolektivnih. A niso le individualne identitete tiste, ki se jih stigmatizira, to so tudi identitete (ponavadi manjšinskih) skupin, ki jih nadvlada večja in bolj uveljavljena kolektivna identiteta. Stigmatizacija je očitno prisotna že ves čas in povsod, a zakaj? Je življenje možno brez nje? Čas bo pokazal svoje – morda pa bomo nekoč resnično sposobni vsi sebe in med sabo sprejeti, kakršne smo in živeti kot ljudje, v sobivanju.

Koper, 21. 5. 2009

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev to “STIGMATIZIRANE IDENTITETE”

  1. Bostjan B. pravi:

    Smem samo pritrditi zadnji misli? Iz tvojih ust v Bozja usesa! Morska zelenka, zaljubljen sem v tvoje razprave. :-) Le tako naprej, da bodo moji prazni mozgani imeli kaj za premlevati.

  2. zelenka pravi:

    Huala:) p.s. Dobre fotke:)

  3. Diplomske pravi:

    Super branje…le tako naprej..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !