morska zelenka

Verjetno že od nekdaj in povsod na Zemlji obstaja med ljudmi delitev na ene in druge, torej razna razlikovanja, ločevanja v družbene skupine, diferenciacije in specializacije. Vsak individuum v bistvu potrebuje tistega Drugega za vzpostavljanje lastne identitete. Pa vendarle se pri socialni identiteti močno zaplete, ko se pojavijo različne stigmatizacije in s temi procesi povezani stereotipi, predsodki, etiketiranja, diskriminacija, nasilje, porušenje polja, v katerem je prostor za pluralnost in različnost na račun vodilnega, normativnega, družbeno priviligiranega, ki se imenuje Mi in ostale skupine označi kot drugačne in neenakovredne One. Različne socialne kategorije so nekako definirane in kdor odstopa od pričakovanega načina vedenja, izražanja, bivanja, je zaznamovan – ne le pri drugih, ki ga tako stigmatizirajo, ampak tudi pri sebi. Posameznik je namreč vedno soodvisen od socialnega okolja, ne živi v nekem vakuumu. Predstave o načinu življenja, “normalnem” in “nenormalnem” si tako oblikuje v interakciji z ostalimi, ni pa nujno, da se vseh predstav, pričakovanih vlog in zahtev zaveda. Težave nastanejo, ko se je s svojimi stališči prisiljen soočiti in jih nanovo definirati v skladu s trenutnim položajem sebe in drugih. Veliko osebnosti je stigmatiziranih že od nekdaj, nekatere zavedno in druge nezavedno, tretje to šele postanejo, četrte stigmatizirajo le druge, itd. Vedno pa se zdi, da je proces stigmatizacije kompleksen, dinamičen in povezan z individualnimi in kolektivnimi identitetami.

Obstaja nešteto socialnih kategorij, v katere se posamezniki uvrščamo, in obstaja tudi ogromno posebej zaznamovanih lastnosti, ki se v to ali ono kategorijo preprosto ne umestijo…Odklonskost na vsakem koraku – menim, da težko najdemo nekoga povsem “čistega”, saj je bistvo ravno v “različnosti”, individualnih kvalitetah oseb, ki v družbo vnašajo pestrost in s kombiniranjem elementov določajo dinamiko socialnega gibanja. Pa vendar se zdi, da beseda “stigma” ne doleti vsakogar. Biti stigmatiziran pravzaprav ne pomeni biti nosilec drugačnega – pozitivnega za družbo, ampak biti označen kot nosilec drugačnega – negativnega, deviantnega od normativov neke družbene kategorije oz. odstopajočega od kakršnihkoli pričakovanih predstav v zvezi z določeno vlogo. Biti stigmatizirana oseba pomeni biti negativec v očeh tistih, ki sebe razumejo kot “normalne”. Jasno se že pri tem zaplete, saj kategorije determinirajo posameznike s svojimi normami in pripadniki imajo tako v sebi neka pričakovanja, kako naj izgledajo, delujejo, živijo, itd., ta pa posredno in neposredno potujejo skupaj z njimi. Ko se član določene kategorije sreča z osebo, ki se v pričakovan in definiran okvir enostavno ne prilega, se začne situacija zapletati. Drugačna oseba se ne sklada s tipom predvidene osebe – ima namreč “nenorm(al)ne” lastnosti oz. je taka vsaj ena, ki odstopa in jo pripadnik kategorije označi kot pomanjkljivo, slabšo, nezaželeno, nepopolno, neustrezno, oz. stigmo. Goffman poudarja, da ima ta fenomen zmožnost širokega diskreditiranja. Individuum kot nosilec neke stigme je nezaželen deviantnež, njegova celotna identiteta se zreducira zgolj na specifično lastnost, stigmo. Nekaj tako širokega in kompleksnega in prepletenega, nenehno nastajajočega kot je posameznikova identiteta, se skrči, omeji, v ospredju je le “problematična” lastnost, ki se ne sklada s stereotipiziranimi pričakovanji drugih, kakšna naj bi bila, in posameznik v bistvu ni več vse to, kar res je, v njem se zdaj vidi  le še nosilca stigme, le še stigmatizirano osebo, le še minimalen delček ga določa. Nanj/nanjo/nanje (nosilce stigme) družbeno okolje torej prilepi etiketo, ki se jih trdovratno drži in jih krivično obsoja. Predvsem etični vidik je tukaj ves čas problematičen: “Seveda že v osnovi ne verjamemo, da je oseba s stigmo pravi človek” (Goffman, str. 14). Pravi človek – kdo je to? Stigmatizirana oseba se, ravno zato tudi je stigmatizirana, izkaže za napačno človeško, karkoli že to pomeni. V ozadju presojanja, kaj je prav in kaj ne, kaj normalno in kaj odklonsko, kaj človeško in kaj ne, je pač vedno ideologija. Posameznik velikokrat koga označi in diskriminira, a še večji problem je, ko se določena skupina oz. socialna kategorija postavi nad druge in jih določa z merili, presoja pa s sankcijami, kot so razlikovanje (mi-oni), stereotipi, diskriminacija, … Proces stigmatiziranja identitet je povezan z razmerji moči na eni strani in z negotovostjo ter marginalo na drugi.

Odnos med eno in drugo stranjo, stigmatiziranimi in ne-, je zelo občutljiv. Oboji se zavedajo, da ne gre za interakcijo sproščene vrste, pa čeprav želijo dajati prav tak vtis; gre za “pretirano zavedanje sebe in zavedanje drugega /…/, nelagodje” (Goffman, str. 25). A stigmatizirani imajo lahko ob sebi so-stigmatizirane in sočutne nestigmatizirane osebe, ki se družijo z njimi, jih tudi predstavljajo, širijo vednost, sobivajo z njimi, pomagajo sobivati nepoučenim, informirajo javnost o dogajanju, itd. Seveda se ne sme pozabiti, da stigmatizirani nikakor niso ves čas enotni. Kot kjerkoli med ljudmi se tudi tukaj pojavljajo različni pogledi na situacije in različna doživljanja stigme, življenja, samih sebe, itd. Pri izražanju in komunikaciji jim pomagajo časopisi, knjige, forumi, umetnost, filmi, stripi, glasba, množični mediji, …

Stigmatiziranih skupin je povsod ogromno, še mnogo več identitet. Znotraj kolektivnih “polj” plavajo posamezni individualni oblački. Oblaček lahko jadra po več poljih, tudi takih, ki so označena kot radikalno drugačna /od normalnih/ in zato segregirana in zaznamovana. Nemogoče je tukaj razpravljati o vseh stigmatiziranih identitetah. Lahko so to identitete homoseksualcev, trans-, bi-, lahko telesno/duševno/miselno/…/ hendikepiranih, kriminalcev, debelih, anoreksičnih, bulemičnih, brezdomcev, narkomanov, ljudi druge barvne variacije, vegetarijancev, in še milijon sedmih. Marsikatera od teh skupin je aktivna v širši javnosti, delovanje individuov pa je odvisno glede na čas, prostor in družbo, seveda poleg osebnostnih lastnosti delujočega. Omenjene skupine so v večini sveta stigmatizirane, njihove identitete pa tabu, predstavniki nenavaden pojav sredi “normalne” družbe, ki jih zato stereotipizira in o njih razmišlja s predsodki, do njih se velikokrat obnaša še danes (ali prav danes) diskriminatorno in jih potiska na rob, obravnava jih ločeno od ostalih prebivalcev in sili k nenehnemu prilagajanju in izmišljanju novih strategij, ki bojo morda (nekoč) prinesle normalno komunikacijo in svobodno nezaznamovano bivanje.

Kako lahko homoseksualnost npr. sploh vzbuja vprašanje, če je “naravno stanje” ali “bolezen”?! Homoseksualci so ljudje, ki imajo radi enak spol, in to je vse. A heteroseksualna družba s prevladujočim krščansko-patriarhalnim diskurzom tega noče sprejeti in razumeti, ne tolerira gejev in lezbijk, pa čeprav imajo ti prav tako pravico svobodno živeti in živeti kakorkoli jim je všeč. Ob invalidih veliko “normalnih” ljudi zmrazi, saj imajo (velikokrat privzgojene) predsodke proti telesnim okvaram – manj diskriminatorno bi bilo reči “hendikep”, in ta koncept je širši, saj ne posega le na omejenost/onemogočenost v zvezi s telesom, ampak kjerkoli – v glavah, mislih, čustvih, odnosih, itd. Telesno hendikepirani so velikokrat taki že rojeni, ali pa jih nesreča postavi v tak položaj; še vedno pa bi morali biti enako deležni svoboščin, razumevanja in pravic,  nikakor ne zasmehovanja. “Normalni” ljudje tudi danes še razlikujejo ostale po “rasah” – odtenkih kože (!) – ki jih seveda še vrednotijo in vzporejajo z določeno kulturo. Predstavniki določene barvne variacije se tako znajdejo na črni listi in so izpostavljeni etiketiranju, simbolnemu in odkritemu nasilju, ki je lahko sredstvo za izboljšanje ega določenega posameznika ali pa kar večje skupine oz. “naroda”. “So vegetarijanci sploh normalni?” se sprašuje veliko ne-vegijev, ki menijo, da je odvada mesa in živalskih izdelkov nenaravna, to pa mnogokrat poskušajo argumentirati z evolucionistično mislijo in zastarelimi nutricionističnimi prepričanji. Pri vsem tem se torej veliko ukvarjajo s tem, kaj je z vegetarijanci narobe, dosti manj pa priznavajo pozitivne plati tega načina življenja. Kaj se zdi pri stigmatiziranih identitetah sorodno? Tisti, ki o njih sodijo, počnejo to iz zelo ozkega zornega kota, nepripravljeni gledati na stvari širše. To bi lahko kazalo na to, da jih take identitete ogrožajo, konkretneje: identitete, ki so jim podelili znak stigmatiziranih, majejo njihove lastne nestabilne temelje o samih sebi. Sklepam pač, da prepričanost vase in zadostna razgledanost našo identiteto utrdita, nasprotno pa jo zaverovanost v lastni svet in netoleranca do “drugačnega” slabita. Pri stigmatiziranih identitetah se zdi podobna težava tudi status stigmatiziranega, ki prinaša ločenost, prikrajšanost, nesvobodno delovanje, in vse to pravzaprav zaradi banalnih stvari. Pravice, ki bi morale biti samoumevne, to niso, bolj se zdi samoumevno in naravno stigmatiziranje drugačnih.

Pomembno se mi zdi izpostaviti pomen individualnih identitet, saj se največkrat prav te zanemarja in diskriminira na račun kolektivnih. A niso le individualne identitete tiste, ki se jih stigmatizira, to so tudi identitete (ponavadi manjšinskih) skupin, ki jih nadvlada večja in bolj uveljavljena kolektivna identiteta. Stigmatizacija je očitno prisotna že ves čas in povsod, a zakaj? Je življenje možno brez nje? Čas bo pokazal svoje – morda pa bomo nekoč resnično sposobni vsi sebe in med sabo sprejeti, kakršne smo in živeti kot ljudje, v sobivanju.

Koper, 21. 5. 2009

Živeti v današnjem svetu pomeni biti igralec, pa naj bo zavedno ali nezavedno, stati na odru, ki je racionalno strukturiran in razširjen po celem planetu z mrežami organizacij in njihovimi sledovi – številkami, kodami, čipi. Sistem teži k (navideznemu) napredku, k racionalnim ciljem, skratka, k izboljšanemu načinu življenja. Ceno za to plačamo ne le igralci, temveč tudi Zemlja in vsa ostala bitja na njej. A proces racionalizacije nenehno napreduje, kot je ugotovil že Max Weber. Širi se v vse kotičke družbenega življenja, tako javnega kot zasebnega, in bistveno vpliva že na otroke. Emocije, kazalec antropološkega v igralcih, se dandanes drugače izražajo kot nekoč – celo čustva so upravljana, nadzorovana in prilagojena še tako zahtevni situaciji. Celo čustva so del racionalnega delovanja oz. sodobnega procesa McDonaldizacije, ki je tesno povezan z odkritjem tekočega traka Henryja Forda, s konceptom kulturne industrije Horkheimerja in Adorna ter vsesplošnim oglaševanjem …

Vsak trenutek mora današnji človek maksimalno izkoristiti, zapolniti in sploh racionalno uresničiti. Biti spontan in čustveno svoboden postaja sanje celo za najmlajše pripadnike (post)modernega sveta, saj so tudi one in oni vrženi v “sistem železnih kletk”, ki jih že zgodaj posrka vase in jim ne pusti izstopiti. Ogromno ljudi se o svojem delovanju niti ne sprašuje pretirano, da je le bivanje prijetno in kolikor mogoče izkoriščen denar – če za ceno enega dobiš dva, je to korak naprej, se zdi marsikomu očitno. Torej postaja kvantiteta čedalje pomembnejša, in s tem le količina, številčnost, množičnost nečesa – zanemarja pa se kvaliteta! Imeti več nečesa danes avtomatično pomeni imeti boljše. Jesti več, spiti več, kupiti več, nositi več inicialk oz. kratic pred samim imenom, imeti ogromno kosov garderobe, dobiti ob nakupu posode še sladkarije in kozmetiko in plišasto igračko, obiskati milijon krajev v kratkem času, itd. Vse z namenom imeti se boljše, koristneje zapravljati, biti v stiku z modnimi smernicami in biti v kontaktu s svetom; predvsem to zadnje, saj si padca iz hitrega tempa skoraj nihče ne more privoščiti. Tak delovni ritem ljudi usmerja k splošno predvidenim (najučinkovitejšim) ciljem. Racionalno osnovani cilji nas vodijo in k njim težimo, tudi nehote, saj je tak način razmišljanja, ki podpira racionalno delovanje, vključen v vsako poro družbenega sistema, katerega nosilci s(m)o posamezniki. A kakšni sploh so ti cilji? Velikokrat bolje poznamo možnosti delovanja, ki nas peljejo do tako željenih rezultatov, predvsem do dobička, saj se v bistvu ta proces premikanja k napredku nikoli res ne ustavi. Aktivnost je nenehna, neskončna, mi pa težimo k cilju, a se zadovoljimo s tem, da smo “tik pred”, skoraj že tam. No, marsikakšne “bonitete” oz. iznajdbe nam lajšajo vsakdan, pa vendarle ničesar ni dovolj. V tem smislu so tudi odrasli pripadniki družbe pogosto kot majhni otroci (“Še bi!”) ali pa – še huje – so otroci tisti, ki že zgodaj posnemajo odrasle in prevzamejo njihove vrednote … Tukaj se pojavi vprašanje vrednot, namreč kaj nam danes sploh pomeni pravo vrednoto? Je to še družina, svoboda, človeško dostojanstvo, ali pa so v ospredju želja po dobičku, učinkovitost, preračunljivost, itd.? Nagibam se k zadnjim možnostim, kar sovpada z Ritzerjevo teorijo o McDonaldizaciji.

Proces McDonaldizacije izvira iz podobnih korenin kot birokratske organizacije, torej strogo racionalnih (vsaj zdi se tako). Fenomen ima neverjetne razsežnosti, začel pa se je kje drugje kot v ZDA, domovini fast-food restavracij, Mc-časopisov, Mc-doktorjev, Mc-manije in Mc-ideologije. Problem samih verig s hitro prehrano se hitro razrašča na vsa druga področja človekovega delovanja, tudi npr. bolnišnična okolja ali pa šole, in je kot brzeča reka, ki poplavlja, ruši, preoblikuje in zaznamuje kraje, po katerih teče … Racionalni tip razmišljanja in delovanja je danes povsod; čeprav na videz omogoča izbiro, so tudi poti, ki jih lahko izberemo, v večini že predvidene. Prave alternative skoraj ni. Celo, ko gre za čustvovanje, so tukaj racionalni principi. Uslužbenec in stranka, oba sta čustveni bitji, a oba v nekem posebnem odnosu, ki nikakor ni prepuščen naključju. Navzven uslužbenec mora delovati humano, uslužno, prijazno, biti na razpolago in razumeti stranko na vsak način; njegova lastna čustva v tem primeru so močno na stranskem tiru, so izpodrinjena zaradi delovnih zahtev, so preplavljena z igranimi ali pa celo popolnoma odsotna, izginula. Medtem ko je stranka vsaj na prvi pogled na boljšem – za svoje plačilo si pač zasluži posebno obravnavo, vprašanje spontanega čustvovanja ni nobena težava, celo več, uslužbenec mora biti na njene izbruhe pripravljen oz. treniran, predvideti mora strankine želje, zahteve, tolažbe, itd. Stranka je tako na videz svobodnejša v svojem ravnanju, medtem ko je zaposleni primoran upravljati svoje emocije. Še posebno v primeru poklica stevardese, ki ga je posebej preučevala Arlie Russell Hochschild, je očitno, da ta nosi vlogo gostiteljice oz. starša, potniki na letalu oz. stranke pa so kot nekakšni otroci. A tudi stranka se celotnega položaja, v katerem se je znašla, ne zaveda nujno popolnoma. Tako stranka kot zaposleni sta namreč nadzorovana, in ravno kontrola je eden od bistvenih racionalnih principov sodobne McDonaldizirane družbe.

Funkcija nadzora je ena od osnovnih značilnosti McDonaldizirane družbe kot jo oriše Ritzer, in je močno povezana z nadomeščanjem človeške delovne sile z računalniki, stroji, aparati, roboti, itd. Razlog tiči predvsem v tem, da je človek kot človek samosvoje, čustveno bitje, ki ga je težje imeti pod kontrolo kot pa stroj oz. računalnik. Z mehanizacijo in izpopolnjeno tehnologijo sistem hitreje drvi k napredku brez “človeških” ovir, napak, pomislekov, težav … Človek je vedno bolj sistematično onemogočen; primer so npr. računalniški glasovi po telefonu – oseba tako ne more svobodno komunicirati o čemerkoli na kakršenkoli način, pač pa na točno določen, saj se računalnik sicer ne bo odzval. Seveda tak način sporazumevanja spominja na predhodno stopnjo, birokratsko delovanje. Birokracijo lahko razumemo kot racionalno aktivnost, ki je učinkovita predvsem zaradi nečloveških zaposlenih, usposobljenih za ozko strokovno delo. Človeške robote pa zdaj vedno bolj nadomeščajo pravi roboti oz. računalniki – v kakršnikoli obliki že! Namesto nas prevzemajo odločitve, nas usmerjajo in nas opazujejo, hkrati pa podatke hranijo. Računalniški spomin je seveda nekaj čisto drugega kot človeški, ki je glede na marsikatero okoliščino lahko zelo nezanesljiv; po drugi strani pa je človeški nekaj posebnega, saj je povezan s spomini, individualnim doživljanjem in razumevanjem, s čustvi, itd… Računalniška pot do tega je verjetno še dolga, a se vendarle vsak trenutek izpopolnjuje in izpodriva človekovo mesto v neslutenih razsežnostih, saj sodobna racionalizacija tak razvoj podpira, vlaga v računalnike in raziskave, utrjuje kontrolo vsega, kar se dogaja, ob tem pa nekako pozablja na človeškost, vprašanje Človeka. Menim, da se na tem področju odpira veliko aktualnih etičnih vprašanj, saj sistem kod, čipov, kamer, številčenja, sistematičnega beleženja vsakega našega trenutka vsekakor ni relevanten za vse prebivalce tega planeta. Racionalen proces McDonaldizacije je torej tudi iracinalen proces dehumanizacije …

Dehumanizacija se odraža npr. v čustvovanju. Čustva, ki se zdijo nekaj tako osebnega, vedno zrcalijo tudi družbeno, dandanes pa se mora v družbenem odsevati prav določeno čustvovanje. Delovna mesta se po obsegu in zahtevi emocionalnega dela seveda razlikujejo, a res veliko jih poleg profesionalnega strokovnega dela zahteva še čustveno. Omenjen primer stevardes tako nikakor ni edini, le zelo nazoren. Službe torej sestavlja “običajno” in “emocionalno” delo, oba se med sabo prepletata in dopolnjujeta, pravzaprav je vedno težje ločiti med enim in drugim, saj uslužbenci velikokrat padejo globoko v igranje s čustvi (izražajo primerna službeni situaciji), in jih težko distancirajo od svojih lastnih – svobodnih, spontanih. Delo postane povsem specializirano in standardizirano, s tem pa tudi čustva. To predstavlja problem, saj je velikokrat zapleteno živeti med pretvarjanjem in pravim čutenjem, zato se meja počasi briše in človek živi v zmedeni napetosti in konfliktu med samim seboj oz. lastnimi čustvi in pričakovanju nadrejenih oz. organizacije, za katero dela. Ponavadi zmagajo zahteve delodajalcev, saj zanje tudi izguba nekega zaposlenega ni takšen problem, ko pa je ta enostavno in hitro nadomestljiv.

Drug vidik dehumanizacije je ta, da se že ljudje vedno bolj spreminjamo v robote. Ne le, da na tak (racionalen) način delujemo in čustvujemo, izgubljamo tudi občutek za etiko in vrednote kot so empatija, spoštovanje do sebe in drugih, sočutje, svoboda (izražanja, mišljenja, čustvovanja…), kvaliteta življenja, itd. S tem merim na grozne pogoje v klavnicah in baterijskih farmah, ki so se poslabšali ravno zaradi McDonaldizacije, posebno njene značilne kontrole. Živali tako niso razumljene kot bitja, vredna spoštovanja, kaj šele življenja. Če se prevažajo v nemogočih natrpanih vozilih v vročini in bolečinah, ni nikomur nič mar, kajti v splošnem gre za učinkovito delovanje, ki najhitreje pripelje do dobička mesne industrije, to pa podpira širši družbeni sistem. Roboti pa nismo le v odnosu do živali, ampak tudi drug do drugega. Velikokrat se zdi, da živimo le zase, usmerjeni v svoj računalniški ekran brskamo in vlagamo v svetlejšo prihodnost, hkrati pa ne opazimo, kaj se dogaja so-bivajočim. Otopeli smo, čustveno nemočni, obenem pa se vsaj teoretično zavedamo moči čustvene inteligence. Seveda pa se človek nikoli ne neha zanimati za Drugega – ko mislim, da pozabljamo na druge, mislim na čustveno oporo in razumevanje, pomoč; še vedno je tukaj interes za druge v smislu “kaj se dogaja”, “kaj se pa zdaj grejo”, “kako živi ona/on”, itd, a bolj na površni ravni. Ne poglabljamo se v probleme drugih, saj pravzaprav še zase nimamo zares časa. Živeti hitro in učinkovito je torej tudi povsem individualen racionalen cilj, ki pa, kot kaže, vodi v nehumanost. Ko se pojavljajo družbeni tabuji kot so (še vedno!) homoseksualnost, nacionalnost, vegetarijanstvo, rasizem, itd., je marsikateri človek anti-človek. Po vsem, kar se je že dogajalo v zgodovini, ni v tem smislu dosti napredoval, mogoče celo nazaduje zaradi kombinacije tako McDonaldizacije, kulturne industrije, kapitalistične ideologije, oglaševanja, in ostalih jeklenih kletk.

Na prvi pogled se današnja družba veliko individuumom zdi privlačna in napredna, prijazna. Na drugi, bolj premišljen in kritičen pogled si mora posameznik priznati, da ne ve, v kaj se sistem železnih kletk zares spreminja in kam vsi skupaj v bistvu drvimo. Poleg vprašanj (ne)humanosti, kvantiete vs. kvalitete, svobode, racionalnosti vs. iracionalnosti, etičnih vprašanj, trčimo še v vprašanje nevarnosti samega obstoja ljudi. Nas morda racionalizacija privede do točke, ko nas bo sistem nadzorovanja popolnoma nadzoroval, “that comes to control all of us”? (Ritzer, str. 18) ali pa bo to vlogo prevzela majhna elita vladajočih, “hands of a small number of leaders who, through them, can exercise enormous control over all society” (Ritzer, 18)…? Kljub vsem pesimističnim mislim ob McDonaldizaciji oz. racionalizaciji življenj in čustev menim, da je upanje v razvijanju kritičnega in samostojnega mišljenja, torej v borbi za svobodo in pravičnostjo, ki si jo vsa bitja tudi zaslužimo. Če je sodoben sistem železnih kletk v veliki meri onemogočanje svobodnega delovanja posameznikov, nas to vseeno ne sme zaustaviti pri naši najpomembnejši vlogi na svetovnem odru – odigrati čisto svojo vlogo in pustiti neodvisno igrati tudi druge.

(Koper, 21. 4. 2009)

Oblastna razmerja je pojem, ki se pojavi pri Michelu Foucaultu, a z oblastjo se ukvarja tudi Karl Marx, le da jo razume na drugačen način. Gre za kompleksen pojav, ki se v bistvu dotika vseh področij človeškega življenja; tako je povezan tudi z zatiranjem (oppression, vir M. Frye) in seksizmom (sexism, vir A. E. Cudd in L.E. Jones).

Za Foucaulta je oblast način delovanja, „ki ne deluje na druge, temveč na njihova delovanja“ (Foucault v: Subjekt in oblast. Zakaj proučevati oblast: vprašanje subjekta, 1982, 113). Oblast se kaže v svoji formi, ki individualizira, prisiljuje, spravlja v kategorije, lajša ali otežuje, „individue naredi za subjekte“ (Foucault, 1982, 106) – ti so podložni in navezani na lastno identiteto. Sodobna, moderna država ima pomembno podlago v krščanski tradiciji, izhaja torej iz pastoralne oblasti, ki je usmerjena k zveličanju. Odrešenje se je nekoč kazalo v onostranskem življenju, zdaj pa z zveličanjem povezujemo pravzaprav dosti bolj posvetne kot pa pobožne vrednote. Avtor se v raziskovanju oblasti posveti predvsem vprašanju „kako?“, saj meni, da to pove največ, pokaže na kakšen način se oblast izvršuje in kako to dojemajo ljudje … Ko gre za oblast – ki je tip povezave- Foucault pojasni, da se med sabo prepletajo trije procesi: oblastna razmerja, komunikacija in (objektivne) sposobnosti. Lahko gre za skladen sistem, pri katerem so vsi trije procesi med seboj v ravnotežju – dobimo discipline, in prav ena od značilnosti evropskih dežel od 18. stoletja naprej je njihova discplinirajoča oblast. Komunikacijski sistemi, zmožnosti in oblastna razmerja se morajo prilagajati drug drugemu.

Oblast je kot mreža, v katero smo vsi vpleteni, posega torej na vsa področja našega življenja in nas „ujame“ ne glede na karkoli, hkrati pa pravi Foucault, da Oblast ne obstaja – „obstaja le, ko deluje“ (Foucault, 1982, 113). Določa jo torej nenehno delovanje, dinamika, ki preplavlja vse in vpliva na naše aktivnosti. Oblast je brezosebna, nima je v rokah konkretna skupina ljudi oz. akter, vladajoči razred, kot ta problem razume Marx; je anonimno polje, ki doseže vse in vsakogar in se mu ne moremo izogniti, nas determinira in podreja, obenem pa nam prinaša različna občutja, ki niso vedno negativna …

Gre za zelo prefinjeno obliko diskurzov, ki se med sabo borijo, se prekrivajo ali pa le sobivajo, nikoli pa to ne ostane brez posledic. Ljudje smo vedno ujeti v podobe in zgodbe nekega diskurza, pa če si to priznamo ali ne. Tudi diskurzi so povezani z oblastnimi razmerji, v določenem zgodovinskem času nekateri pogledi in verjetja prevladujejo, nekatere predstave, izjave in v skladu s tem tudi dejavnosti so primernejše, samoumevnejše. Velikokrat tako človek odreagira avtomatsko, ne da bi se zares zavedel, kaj počne, predvsem pa zakaj in od kod mu ta vzgib. Nekatere poglede enostavno ponotranjimo in se nam zdijo naravni. Kar pa se zdi „normalno“, seveda ni samoumevno, vedno nekdo to določi – a se ta ideološko-družbeno-zgodovinska skonstruiranost spretno prikrije in tukaj so razni miti, ki želijo in tudi delujejo povsem naravno. Na tem mestu se mi pojavlja vprašanje o svobodi vseh nas, ki smo po Foucaultu in ostalih poststrukturalistih vedno „v“, del teksta (ki je vse) in ne moremo izstopiti; nemogoče je tudi misliti izven tega, saj nas naš položaj določa in vsak trenutek znova je nadaljna ujetost, kaos z množico mogočih interpretacij in nobeno pravo Resnico … Verjetno je navidezna svoboda, ki pa se posameznikom kaže kot dejanska, največ, kar lahko dosežemo – znotraj vsega, kar nas določa, imamo vendarle lahko občutek (vsaj občasne) individualne svobode, ko se ukvarjamo s sabo in uresničujemo lastna hrepenenja in načrte. Seveda bo vprašanje o svobodi ostalo še nekaj časa odprto, saj se na to temo pojavljajo različni pogledi, nekateri tudi verjamejo, da obstaja izhod iz takega vse-determinirajočega sistema.

Zanimiv se mi zdi Foucaultov pristop analize oblastnih razmerij, saj jih poveže s socialnimi institucijami. Oblast deluje na delovanja drugih s svojo razpršenostjo, je „ukoreninjena v sistem družbenih mrež“ (Foucault, 1982, 117), zato obstaja več delov oz. oblik oblasti. Država je tisti kos oblasti čisto na vrhu, opravlja nadzor nad ostalimi – to pa me asociira na Louisa Pierrea Althusserja, saj je imel idejo o državi kot ideoloških aparatih in represivnem aparatu skupaj, obe vrsti povezuje vladajoča ideologija. Pri tem konceptu gre tudi za to, da je oblast kombinacija prisile (ki jo prvotno uporablja represivni državni aparat) in soglasja oz. strinjanja (ideološki aparati). Represivni aparat je neposredno v rokah vladajočega razreda, medtem ko ideološke aparate obvladajujejo relativno avtonomne institucije. Ampak: »Kolikor vemo, ne more noben razred trajno obdržati državne oblasti, ne da bi hkrati uveljavljal svojo hegemonijo nad ideološkimi aparadi države in v njih.« (Althusser v: Izbrani spisi, Lj, 2000, str. 73). Seveda je bil Althusser marksist, izhajal pa je tudi iz Gramscijevih idej o hegemoniji. Vladajoči razred naj bi po Gramsciju upošteval tudi podrejene in zato vladal s silo in soglasjem, na ta način bi si namreč ves čas zagotavljal svojo oblast.

Tudi Gramsi je bil zvest marksističnim idejam, Marx pa s svojo teorijo razrednega boja, blagovnega fetišizma in metaforo s stavbo še danes odmeva … Njegov pogled je precej zgodovinsko naravnan, ko analizira stanje v družbi in predstavi kot rešitev iz kapitalistične ideologije komunistično revolucijo. Oblast je zanj vladavina določenega razreda, ki postane hegemon nad podrejenim, izkoriščanim, vladanim. V Marxovem času 19. stoletja so vladajoči razred buržoasti, ki so pač uspeli in se znašli na vrhu, svoj položaj pa izkoriščajo, tako da se okoriščajo z delom drugih. Drugi so v tem primeru delavci, razred z napačno zavestjo, ki se je sčasoma v svojih bednih življenjskih okoliščinah poenotil, Marx pa vanj zaupa, da bo kmalu proizvedel preobrat in porušil razredno strukturiranost družbe – pojavil naj bi se komunizem s svetlo prihodnostjo, ki bi vse kapitalistične nepravičnosti presegel. Svet produkcije in potrošnje se je namreč razrasel čez vse, in zdi se, da ni koščka sveta, ki ga kapitalist ne bi želel imeti, predvsem pa mu določiti menjalno vrednost. Vse je postalo blago! Kapitalizem spremljajo razni procesi, od poenotenja, centralizacije, potrošništva, napredka, do kriz na svetovnem trgu. Propad med dvema razredoma, vladajočimi in vladanimi, se vedno bolj poglablja. Proletariat „so le še delovni instrumenti“ (Marx v: Komunistični manifest, 1848, str. 597). Marx je prepričan, da ekonomska baza determinira tudi ideološko, miselno, kulturno nadgradnjo – torej naj bi bila kultura odsev vladajočega razreda. Oblast je, v nasprotju s Foucaultovim razumevanjem, osebna, oprijemljiva – in delavski razred jo lahko zruši ter zamenja, ko končno spozna svojo napačno zavest in se osvobodi.

Nadaljnje primerjanje med Marxom in Foucaultom pokaže, da je pri prvem izhod iz nemogoče vladavine vladajočega razreda tik na obzorju, medtem ko se zdi pri drugem ujetost v sistem oblastnih razmerij večna. A kje je prava rešitev? Prave rešitve seveda ni. Obe ideji sta mi vsaj po določenih fragmentih blizu in zadaneta tudi današnje stanje v svetu. Na situacijo danes namreč lahko gledam z obeh vidikov oblasti: vseobsegajoča, anonimna, razmrežena in fragmentirana – ali pa konkretna kapitalistična ideologija vladajočega socialnega razreda, ki se ji po robu postavlja delavski razred in zbira moč za dokončen revolt. Oboje je in ni. Smo nemočni subjekti, hkrati pa je pomembno že naše zavedanje dogajanja. Če se o nečem sprašujemo in ozavestimo situacijo in naše reakcije, je to po mojem že korak naprej. Morda korak bliže izhodu, od koder nas disciplinirajoča oblast ne bo dosegla s tako lahkoto kot sedaj?

Oba avtorja pa omenjata tudi zatiranost, vsaj med vrsticami. Po Foucaultu smo zatirani kot subjekti vsi, saj naša telesa postajajo krotka, poslušna in nenevarna. Hkrati smo vladajoči in vladani, oblastna razmerja močno odsevajo v medsebojnih odnosih. Zatiramo razmišljanje drugih, a tudi svoje, ker smo omejeni z razmišljanjem drugih, nenehno. Podobno je z ostalimi duševnimi procesi in našo aktivnostjo. Težimo k individualnosti, a ne zares, saj se oziramo na kolektivno. Naše misli niso čisto naše, ko pa smo del diskurzov in številnih nezavednih predstav ter polni stereotipov ter predsodkov, ki jih niti ne poznamo, dokler slučajno ne pridejo na dan in se jih zavemo, ali pa še to ne, ker se zdijo že tako naravna mnenja. Po Marxu je zatiran proletariat, saj ga vladajoči kapitalistični razred izkorišča, a sprememba se lahko zgodi, ko bojo delavci spregledali in se svojega položaja zavedli. Zatiranje pa se pomembno odraža tudi v primeru žensk – M. Frye navaja, da se ženska dejavnost, kakršnakoli že, vedno znova ovrednoti kot neustrezna, nezadostna, napačna, nespodobna, itd. Mogoče bi lahko danes rekla, da se situacija počasi izboljšuje, pa vendarle me še vedno preseneča, kako zatiran je bil in še vedno je Drugi spol, kar pa nedvomno temelji v zakoreninjenih diskurzih že ogromno ogromno let, a morda le ne od vedno – kdo bi vedel. Stanje včeraj ali danes še ne prinaša povsem enakopravnega in svobodnega položaja v vseh ozirih za oba spola … Seksizem o(b)staja tako na institucionalnem, medosebnem kot tudi nezavednem nivoju.

Oblastna razmerja – vedno in povsod. Prepletena so z vsemi področji človekovega življenja, zato se jih da opaziti povsod. Morda jih bomo po dobrem preučevanju, predvsem pa zavedanju in razumetju tudi sposobni preseči. A kako zares izkoreniniti večne predstave, ki povzročajo veliko bolečin, neenakosti in predvsem ohranjajo obstoječa družbena razmerja, je še veliko vprašanje …