Slavec in njegova glasba

25.04.2010 ob 18:45

Letos pripovedujem pravljice v vrtcih … Zanimiva doživetja! Otroci so predvsem nepredvidljivi in med seboj precej različni:-) No, nazadnje sem povedala Andersenovega Slavca:-) Že kot otrokinji mi je bila zelo všeč … Potem sem šla malo raziskovat na net, odkrila kar nekaj posnetkov s slavčevim petjem, še posebej pa se mi je zdela zanimiva tale stran: nightingale language Ne vem, kako, malo za hec, a lahko vtipkaš karkoli in ti stran to prevede v “slavčkov jezik” :-) You should try it!

  • Share/Bookmark
The End

Earthlings

4.04.2010 ob 15:38

Earthlings

Toplo priporočam!

  • Share/Bookmark
The End

Razgledi v neskončnost

10.03.2010 ob 19:08

Slavnik

  • Share/Bookmark
The End

Anthro momenti

10.09.2009 ob 12:32

Nekak me je leto, ko sem postala brucka, povleklo v filme. Filmski krožek, filmčki doma, pr frendih…zakon! Ful me zanimajo dokumentarci oz. “1/2″ dokumentarni filmi… sem pa že spadajo anthro-filmi oz. etnografski material, ki me najbolj impresionira.

Kako pridt človeku blizu? Kako ujet trenutek, ki je enkraten in tako čustveno nabit, da se te dejansko dotakne? Kako neki povedat, kako bit “umetnik”, kako fragmente povezat? Antropolog že po definiciji odkriva človeške življenjske zgodbe. S tem, ko se odmakne od gore člankov in gre na teren, se mu vse skupi pokaže v drugačni barvi, ta ga vedno znova presenet…

Old Man Peter (Ivan Golovnev, 2008, 26')

Letos polet sm bla prvič “na terenu”. Antropološki teren, zelo zanimiva stvar! Zavod Liminal je organiziru antropološke delavnice, DZMP ( & Luksuz produkcija) pa filmske – v Kostanjevici na Krki. Ja, vleče me tud film…ampak v teh 10 dneh sm si želela predvsem spoznat delo antropologa, zato sem se posvetla poglobljenim intervjujem. Neverjetno, kaj vse najdš v vsakem kotičku te mejhne dežele, ki pa se zdi tako različna in polna zgodb, da včasih pusti vtis povsem drugega konca sveta. Poslušala sem ljudi, tiste, ki živijo sami, da, popolnoma sami. To je bla naša tema, in grozno nam je všeč, zato bo Istra naš drug teren. Jasno so se izmed 70 udeležencev našl ljudje, ki so raziskoval precej bolj partikularno in specializirano, al pa so se posvetil res samo filmski zgodbi. Naša ekipa je predvsem poslušala…in marsikej zvedla:)

film Infidels, (Koffar) 2004, 40', by Bahman Kiarostami

Spet sm na Primorskem in spet v zgodbah – zgodbah ljudi! Ta teden na faksu poteka NAFA (Vizualna antropologija v raznoliki Evropi – Simpozij o poučevanju vizualne antropologije v Evropi in širše ter 29. festival etnografskega filma Nordijske zveze za antropološki film) in čez cele dneve se vrtijo raznorazni etnografski filmčki…oh! Uživancija na kvadrat. Potem si tako zelo želim začutit vse to tud sama, vse, kar me nagovarja v filmu, me vabi…

Parviz Kimiavi

Tko al drugače se torej da marsikej povedat o teh nenavadnih bitjih z Zemlje. Film je le eden od načinov, ampak zelo prefinjenih in zanimivih načinov:) Le kateri bo naslednji?

  • Share/Bookmark
The End

muorje, vuoda – kje sta?

3.08.2009 ob 19:23

očitno mi brez vode živeti ni, in ta izrek je polisemičen, v tem kontekstu pa se nanaša na kopanje, plavanje, osvežitev, vodno uživancijo. ke srečna sem kot “študentska” primorka, ker tko živim v dostkrt povsem drugačnem svetu, z zakon klimo, predvsem pa: m(u)orjem! sm morska zelenka in obožujem kakršnokol vuodo provzaprov, plavam pa še posebi rada v morski. prov nč se ne bi branla živet bliz jezera al pa reke. občutek, ko plavam v morju, je pa sploh zakon, je izkustvo prvovrstne spontane svobode, potopljenosti v naravo, zaljubljenosti v vodo. tud polet sm na primorskem in se mi reži ful. seveda pa nism non stop tm, ker se morm potepat še drugje in tko se znajdem tud na krajih, kjer sm bolj gozdna zelenka – drevesa so zakon – in kaj pogrešam? vuodo, seveda! oh. recimo tivoli. supr plac, ni kej, poln zelenja in placov za sprehajanje, športanje, branje, risanje, igranje, ampak ke fajn bi blo met še kšn potoček tm vsaj, če ne (čisto) reko, pač vuodo za namakat se v poletni vročini. sta sicr vodnjak in mejhn bajerček, sam povsod vuoda ni za plavat, an. pogrešam (gorske) reke in jezera. pogrešam slano enkratno toplo prijetno vuodo, MuORJE!

  • Share/Bookmark
The End

Harry

3.08.2009 ob 19:09

Potter, sevede. =)

Včeri sm po dolgem času spet padla v čarovniški svet. Gledala film v kinu s frendico, obe nekoč ogromni HP-fanici, otroško-najstniška obsedenost, zdej pa bolj prijeten spomin. Sploh se ni težko spet vživet in se počutit kot eden od številnih kompleksnih Joanninih likov. Najbolj všeč mi je svojevrsten humor in čist “spešl” ideje. No, kar se tiče zadnga filma, morm rečt, da so efekti supr. Pa Ron. Pa letenje. Drugač so knjige no.1, jasno. Pottermanija me je zlo dolg čist posrkala vase, ampak je zanimivo, da tud takrat mi je šla – po svoje paradoksalno – na živce. Ni mi blo kul, da je bil Harry vsem kul. Zgodbe sm brala zard njih samih, fanica sm bla zard “magije”, ki me je prepravljala z najrazličnejšimi občutji, doživetji in svetovi. Vsa stvar z reklamami in popularnostjo me je odbijala, sam je treba priznat, da sm tud v potrošniškem delu fenomena našla zeleno stran – začela sm pač zbirat skor vse, kar je možn na to temo. Čist too much vsega, res… Tud filmi so me zanimal, ampak na drugačen način. Interes se prenese z občudovanega knjižnega lika na filmskega oz. kr na igralca, in “Pottermanija” se še razšir. No, čez neki let se mi ni več dal zbirat tok vsega tega, čarobnost knjig pa je ostala. Verjetno mi je bil Harry blizu tud zato, ker sm ga začela spoznavat ravno okol 10., 11. leta, ko se je vse skup sploh začel. Nvem. Pol smo vsi skupi pač rastl=).

Harry – naslednje srečanje bo vsekakor spet knjižno. Ampak prej me še čaka ogromn knjig za prebrat…=)

  • Share/Bookmark
The End

prosTO

28.07.2009 ob 23:34

obala morje kamenčki smeti delo ekologi svom študenti žur plavanje svoboda počitnce muzka festivali pomolčki pijača nočno k. sanje on skrivnostnost tok val let ptica galeb vegan radical improvizacija zmer al pa ne fotka nasmeh toplina roka objem

  • Share/Bookmark
The End

Misel o Zemlji

15.06.2009 ob 12:23

»Na vesoljski ladji Zemlja ni potnikov.

Vsi smo posadka.«

(Marshall McLuhan, sociolog)

  • Share/Bookmark
The End

STIGMATIZIRANE IDENTITETE

15.06.2009 ob 12:14

Verjetno že od nekdaj in povsod na Zemlji obstaja med ljudmi delitev na ene in druge, torej razna razlikovanja, ločevanja v družbene skupine, diferenciacije in specializacije. Vsak individuum v bistvu potrebuje tistega Drugega za vzpostavljanje lastne identitete. Pa vendarle se pri socialni identiteti močno zaplete, ko se pojavijo različne stigmatizacije in s temi procesi povezani stereotipi, predsodki, etiketiranja, diskriminacija, nasilje, porušenje polja, v katerem je prostor za pluralnost in različnost na račun vodilnega, normativnega, družbeno priviligiranega, ki se imenuje Mi in ostale skupine označi kot drugačne in neenakovredne One. Različne socialne kategorije so nekako definirane in kdor odstopa od pričakovanega načina vedenja, izražanja, bivanja, je zaznamovan – ne le pri drugih, ki ga tako stigmatizirajo, ampak tudi pri sebi. Posameznik je namreč vedno soodvisen od socialnega okolja, ne živi v nekem vakuumu. Predstave o načinu življenja, “normalnem” in “nenormalnem” si tako oblikuje v interakciji z ostalimi, ni pa nujno, da se vseh predstav, pričakovanih vlog in zahtev zaveda. Težave nastanejo, ko se je s svojimi stališči prisiljen soočiti in jih nanovo definirati v skladu s trenutnim položajem sebe in drugih. Veliko osebnosti je stigmatiziranih že od nekdaj, nekatere zavedno in druge nezavedno, tretje to šele postanejo, četrte stigmatizirajo le druge, itd. Vedno pa se zdi, da je proces stigmatizacije kompleksen, dinamičen in povezan z individualnimi in kolektivnimi identitetami.

Obstaja nešteto socialnih kategorij, v katere se posamezniki uvrščamo, in obstaja tudi ogromno posebej zaznamovanih lastnosti, ki se v to ali ono kategorijo preprosto ne umestijo…Odklonskost na vsakem koraku – menim, da težko najdemo nekoga povsem “čistega”, saj je bistvo ravno v “različnosti”, individualnih kvalitetah oseb, ki v družbo vnašajo pestrost in s kombiniranjem elementov določajo dinamiko socialnega gibanja. Pa vendar se zdi, da beseda “stigma” ne doleti vsakogar. Biti stigmatiziran pravzaprav ne pomeni biti nosilec drugačnega – pozitivnega za družbo, ampak biti označen kot nosilec drugačnega – negativnega, deviantnega od normativov neke družbene kategorije oz. odstopajočega od kakršnihkoli pričakovanih predstav v zvezi z določeno vlogo. Biti stigmatizirana oseba pomeni biti negativec v očeh tistih, ki sebe razumejo kot “normalne”. Jasno se že pri tem zaplete, saj kategorije determinirajo posameznike s svojimi normami in pripadniki imajo tako v sebi neka pričakovanja, kako naj izgledajo, delujejo, živijo, itd., ta pa posredno in neposredno potujejo skupaj z njimi. Ko se član določene kategorije sreča z osebo, ki se v pričakovan in definiran okvir enostavno ne prilega, se začne situacija zapletati. Drugačna oseba se ne sklada s tipom predvidene osebe – ima namreč “nenorm(al)ne” lastnosti oz. je taka vsaj ena, ki odstopa in jo pripadnik kategorije označi kot pomanjkljivo, slabšo, nezaželeno, nepopolno, neustrezno, oz. stigmo. Goffman poudarja, da ima ta fenomen zmožnost širokega diskreditiranja. Individuum kot nosilec neke stigme je nezaželen deviantnež, njegova celotna identiteta se zreducira zgolj na specifično lastnost, stigmo. Nekaj tako širokega in kompleksnega in prepletenega, nenehno nastajajočega kot je posameznikova identiteta, se skrči, omeji, v ospredju je le “problematična” lastnost, ki se ne sklada s stereotipiziranimi pričakovanji drugih, kakšna naj bi bila, in posameznik v bistvu ni več vse to, kar res je, v njem se zdaj vidi  le še nosilca stigme, le še stigmatizirano osebo, le še minimalen delček ga določa. Nanj/nanjo/nanje (nosilce stigme) družbeno okolje torej prilepi etiketo, ki se jih trdovratno drži in jih krivično obsoja. Predvsem etični vidik je tukaj ves čas problematičen: “Seveda že v osnovi ne verjamemo, da je oseba s stigmo pravi človek” (Goffman, str. 14). Pravi človek – kdo je to? Stigmatizirana oseba se, ravno zato tudi je stigmatizirana, izkaže za napačno človeško, karkoli že to pomeni. V ozadju presojanja, kaj je prav in kaj ne, kaj normalno in kaj odklonsko, kaj človeško in kaj ne, je pač vedno ideologija. Posameznik velikokrat koga označi in diskriminira, a še večji problem je, ko se določena skupina oz. socialna kategorija postavi nad druge in jih določa z merili, presoja pa s sankcijami, kot so razlikovanje (mi-oni), stereotipi, diskriminacija, … Proces stigmatiziranja identitet je povezan z razmerji moči na eni strani in z negotovostjo ter marginalo na drugi.

Odnos med eno in drugo stranjo, stigmatiziranimi in ne-, je zelo občutljiv. Oboji se zavedajo, da ne gre za interakcijo sproščene vrste, pa čeprav želijo dajati prav tak vtis; gre za “pretirano zavedanje sebe in zavedanje drugega /…/, nelagodje” (Goffman, str. 25). A stigmatizirani imajo lahko ob sebi so-stigmatizirane in sočutne nestigmatizirane osebe, ki se družijo z njimi, jih tudi predstavljajo, širijo vednost, sobivajo z njimi, pomagajo sobivati nepoučenim, informirajo javnost o dogajanju, itd. Seveda se ne sme pozabiti, da stigmatizirani nikakor niso ves čas enotni. Kot kjerkoli med ljudmi se tudi tukaj pojavljajo različni pogledi na situacije in različna doživljanja stigme, življenja, samih sebe, itd. Pri izražanju in komunikaciji jim pomagajo časopisi, knjige, forumi, umetnost, filmi, stripi, glasba, množični mediji, …

Stigmatiziranih skupin je povsod ogromno, še mnogo več identitet. Znotraj kolektivnih “polj” plavajo posamezni individualni oblački. Oblaček lahko jadra po več poljih, tudi takih, ki so označena kot radikalno drugačna /od normalnih/ in zato segregirana in zaznamovana. Nemogoče je tukaj razpravljati o vseh stigmatiziranih identitetah. Lahko so to identitete homoseksualcev, trans-, bi-, lahko telesno/duševno/miselno/…/ hendikepiranih, kriminalcev, debelih, anoreksičnih, bulemičnih, brezdomcev, narkomanov, ljudi druge barvne variacije, vegetarijancev, in še milijon sedmih. Marsikatera od teh skupin je aktivna v širši javnosti, delovanje individuov pa je odvisno glede na čas, prostor in družbo, seveda poleg osebnostnih lastnosti delujočega. Omenjene skupine so v večini sveta stigmatizirane, njihove identitete pa tabu, predstavniki nenavaden pojav sredi “normalne” družbe, ki jih zato stereotipizira in o njih razmišlja s predsodki, do njih se velikokrat obnaša še danes (ali prav danes) diskriminatorno in jih potiska na rob, obravnava jih ločeno od ostalih prebivalcev in sili k nenehnemu prilagajanju in izmišljanju novih strategij, ki bojo morda (nekoč) prinesle normalno komunikacijo in svobodno nezaznamovano bivanje.

Kako lahko homoseksualnost npr. sploh vzbuja vprašanje, če je “naravno stanje” ali “bolezen”?! Homoseksualci so ljudje, ki imajo radi enak spol, in to je vse. A heteroseksualna družba s prevladujočim krščansko-patriarhalnim diskurzom tega noče sprejeti in razumeti, ne tolerira gejev in lezbijk, pa čeprav imajo ti prav tako pravico svobodno živeti in živeti kakorkoli jim je všeč. Ob invalidih veliko “normalnih” ljudi zmrazi, saj imajo (velikokrat privzgojene) predsodke proti telesnim okvaram – manj diskriminatorno bi bilo reči “hendikep”, in ta koncept je širši, saj ne posega le na omejenost/onemogočenost v zvezi s telesom, ampak kjerkoli – v glavah, mislih, čustvih, odnosih, itd. Telesno hendikepirani so velikokrat taki že rojeni, ali pa jih nesreča postavi v tak položaj; še vedno pa bi morali biti enako deležni svoboščin, razumevanja in pravic,  nikakor ne zasmehovanja. “Normalni” ljudje tudi danes še razlikujejo ostale po “rasah” – odtenkih kože (!) – ki jih seveda še vrednotijo in vzporejajo z določeno kulturo. Predstavniki določene barvne variacije se tako znajdejo na črni listi in so izpostavljeni etiketiranju, simbolnemu in odkritemu nasilju, ki je lahko sredstvo za izboljšanje ega določenega posameznika ali pa kar večje skupine oz. “naroda”. “So vegetarijanci sploh normalni?” se sprašuje veliko ne-vegijev, ki menijo, da je odvada mesa in živalskih izdelkov nenaravna, to pa mnogokrat poskušajo argumentirati z evolucionistično mislijo in zastarelimi nutricionističnimi prepričanji. Pri vsem tem se torej veliko ukvarjajo s tem, kaj je z vegetarijanci narobe, dosti manj pa priznavajo pozitivne plati tega načina življenja. Kaj se zdi pri stigmatiziranih identitetah sorodno? Tisti, ki o njih sodijo, počnejo to iz zelo ozkega zornega kota, nepripravljeni gledati na stvari širše. To bi lahko kazalo na to, da jih take identitete ogrožajo, konkretneje: identitete, ki so jim podelili znak stigmatiziranih, majejo njihove lastne nestabilne temelje o samih sebi. Sklepam pač, da prepričanost vase in zadostna razgledanost našo identiteto utrdita, nasprotno pa jo zaverovanost v lastni svet in netoleranca do “drugačnega” slabita. Pri stigmatiziranih identitetah se zdi podobna težava tudi status stigmatiziranega, ki prinaša ločenost, prikrajšanost, nesvobodno delovanje, in vse to pravzaprav zaradi banalnih stvari. Pravice, ki bi morale biti samoumevne, to niso, bolj se zdi samoumevno in naravno stigmatiziranje drugačnih.

Pomembno se mi zdi izpostaviti pomen individualnih identitet, saj se največkrat prav te zanemarja in diskriminira na račun kolektivnih. A niso le individualne identitete tiste, ki se jih stigmatizira, to so tudi identitete (ponavadi manjšinskih) skupin, ki jih nadvlada večja in bolj uveljavljena kolektivna identiteta. Stigmatizacija je očitno prisotna že ves čas in povsod, a zakaj? Je življenje možno brez nje? Čas bo pokazal svoje – morda pa bomo nekoč resnično sposobni vsi sebe in med sabo sprejeti, kakršne smo in živeti kot ljudje, v sobivanju.

Koper, 21. 5. 2009

  • Share/Bookmark
The End

Racionalizacija (McDonaldizacija) emocij

31.05.2009 ob 23:06

Živeti v današnjem svetu pomeni biti igralec, pa naj bo zavedno ali nezavedno, stati na odru, ki je racionalno strukturiran in razširjen po celem planetu z mrežami organizacij in njihovimi sledovi – številkami, kodami, čipi. Sistem teži k (navideznemu) napredku, k racionalnim ciljem, skratka, k izboljšanemu načinu življenja. Ceno za to plačamo ne le igralci, temveč tudi Zemlja in vsa ostala bitja na njej. A proces racionalizacije nenehno napreduje, kot je ugotovil že Max Weber. Širi se v vse kotičke družbenega življenja, tako javnega kot zasebnega, in bistveno vpliva že na otroke. Emocije, kazalec antropološkega v igralcih, se dandanes drugače izražajo kot nekoč – celo čustva so upravljana, nadzorovana in prilagojena še tako zahtevni situaciji. Celo čustva so del racionalnega delovanja oz. sodobnega procesa McDonaldizacije, ki je tesno povezan z odkritjem tekočega traka Henryja Forda, s konceptom kulturne industrije Horkheimerja in Adorna ter vsesplošnim oglaševanjem …

Vsak trenutek mora današnji človek maksimalno izkoristiti, zapolniti in sploh racionalno uresničiti. Biti spontan in čustveno svoboden postaja sanje celo za najmlajše pripadnike (post)modernega sveta, saj so tudi one in oni vrženi v “sistem železnih kletk”, ki jih že zgodaj posrka vase in jim ne pusti izstopiti. Ogromno ljudi se o svojem delovanju niti ne sprašuje pretirano, da je le bivanje prijetno in kolikor mogoče izkoriščen denar – če za ceno enega dobiš dva, je to korak naprej, se zdi marsikomu očitno. Torej postaja kvantiteta čedalje pomembnejša, in s tem le količina, številčnost, množičnost nečesa – zanemarja pa se kvaliteta! Imeti več nečesa danes avtomatično pomeni imeti boljše. Jesti več, spiti več, kupiti več, nositi več inicialk oz. kratic pred samim imenom, imeti ogromno kosov garderobe, dobiti ob nakupu posode še sladkarije in kozmetiko in plišasto igračko, obiskati milijon krajev v kratkem času, itd. Vse z namenom imeti se boljše, koristneje zapravljati, biti v stiku z modnimi smernicami in biti v kontaktu s svetom; predvsem to zadnje, saj si padca iz hitrega tempa skoraj nihče ne more privoščiti. Tak delovni ritem ljudi usmerja k splošno predvidenim (najučinkovitejšim) ciljem. Racionalno osnovani cilji nas vodijo in k njim težimo, tudi nehote, saj je tak način razmišljanja, ki podpira racionalno delovanje, vključen v vsako poro družbenega sistema, katerega nosilci s(m)o posamezniki. A kakšni sploh so ti cilji? Velikokrat bolje poznamo možnosti delovanja, ki nas peljejo do tako željenih rezultatov, predvsem do dobička, saj se v bistvu ta proces premikanja k napredku nikoli res ne ustavi. Aktivnost je nenehna, neskončna, mi pa težimo k cilju, a se zadovoljimo s tem, da smo “tik pred”, skoraj že tam. No, marsikakšne “bonitete” oz. iznajdbe nam lajšajo vsakdan, pa vendarle ničesar ni dovolj. V tem smislu so tudi odrasli pripadniki družbe pogosto kot majhni otroci (“Še bi!”) ali pa – še huje – so otroci tisti, ki že zgodaj posnemajo odrasle in prevzamejo njihove vrednote … Tukaj se pojavi vprašanje vrednot, namreč kaj nam danes sploh pomeni pravo vrednoto? Je to še družina, svoboda, človeško dostojanstvo, ali pa so v ospredju želja po dobičku, učinkovitost, preračunljivost, itd.? Nagibam se k zadnjim možnostim, kar sovpada z Ritzerjevo teorijo o McDonaldizaciji.

Proces McDonaldizacije izvira iz podobnih korenin kot birokratske organizacije, torej strogo racionalnih (vsaj zdi se tako). Fenomen ima neverjetne razsežnosti, začel pa se je kje drugje kot v ZDA, domovini fast-food restavracij, Mc-časopisov, Mc-doktorjev, Mc-manije in Mc-ideologije. Problem samih verig s hitro prehrano se hitro razrašča na vsa druga področja človekovega delovanja, tudi npr. bolnišnična okolja ali pa šole, in je kot brzeča reka, ki poplavlja, ruši, preoblikuje in zaznamuje kraje, po katerih teče … Racionalni tip razmišljanja in delovanja je danes povsod; čeprav na videz omogoča izbiro, so tudi poti, ki jih lahko izberemo, v večini že predvidene. Prave alternative skoraj ni. Celo, ko gre za čustvovanje, so tukaj racionalni principi. Uslužbenec in stranka, oba sta čustveni bitji, a oba v nekem posebnem odnosu, ki nikakor ni prepuščen naključju. Navzven uslužbenec mora delovati humano, uslužno, prijazno, biti na razpolago in razumeti stranko na vsak način; njegova lastna čustva v tem primeru so močno na stranskem tiru, so izpodrinjena zaradi delovnih zahtev, so preplavljena z igranimi ali pa celo popolnoma odsotna, izginula. Medtem ko je stranka vsaj na prvi pogled na boljšem – za svoje plačilo si pač zasluži posebno obravnavo, vprašanje spontanega čustvovanja ni nobena težava, celo več, uslužbenec mora biti na njene izbruhe pripravljen oz. treniran, predvideti mora strankine želje, zahteve, tolažbe, itd. Stranka je tako na videz svobodnejša v svojem ravnanju, medtem ko je zaposleni primoran upravljati svoje emocije. Še posebno v primeru poklica stevardese, ki ga je posebej preučevala Arlie Russell Hochschild, je očitno, da ta nosi vlogo gostiteljice oz. starša, potniki na letalu oz. stranke pa so kot nekakšni otroci. A tudi stranka se celotnega položaja, v katerem se je znašla, ne zaveda nujno popolnoma. Tako stranka kot zaposleni sta namreč nadzorovana, in ravno kontrola je eden od bistvenih racionalnih principov sodobne McDonaldizirane družbe.

Funkcija nadzora je ena od osnovnih značilnosti McDonaldizirane družbe kot jo oriše Ritzer, in je močno povezana z nadomeščanjem človeške delovne sile z računalniki, stroji, aparati, roboti, itd. Razlog tiči predvsem v tem, da je človek kot človek samosvoje, čustveno bitje, ki ga je težje imeti pod kontrolo kot pa stroj oz. računalnik. Z mehanizacijo in izpopolnjeno tehnologijo sistem hitreje drvi k napredku brez “človeških” ovir, napak, pomislekov, težav … Človek je vedno bolj sistematično onemogočen; primer so npr. računalniški glasovi po telefonu – oseba tako ne more svobodno komunicirati o čemerkoli na kakršenkoli način, pač pa na točno določen, saj se računalnik sicer ne bo odzval. Seveda tak način sporazumevanja spominja na predhodno stopnjo, birokratsko delovanje. Birokracijo lahko razumemo kot racionalno aktivnost, ki je učinkovita predvsem zaradi nečloveških zaposlenih, usposobljenih za ozko strokovno delo. Človeške robote pa zdaj vedno bolj nadomeščajo pravi roboti oz. računalniki – v kakršnikoli obliki že! Namesto nas prevzemajo odločitve, nas usmerjajo in nas opazujejo, hkrati pa podatke hranijo. Računalniški spomin je seveda nekaj čisto drugega kot človeški, ki je glede na marsikatero okoliščino lahko zelo nezanesljiv; po drugi strani pa je človeški nekaj posebnega, saj je povezan s spomini, individualnim doživljanjem in razumevanjem, s čustvi, itd… Računalniška pot do tega je verjetno še dolga, a se vendarle vsak trenutek izpopolnjuje in izpodriva človekovo mesto v neslutenih razsežnostih, saj sodobna racionalizacija tak razvoj podpira, vlaga v računalnike in raziskave, utrjuje kontrolo vsega, kar se dogaja, ob tem pa nekako pozablja na človeškost, vprašanje Človeka. Menim, da se na tem področju odpira veliko aktualnih etičnih vprašanj, saj sistem kod, čipov, kamer, številčenja, sistematičnega beleženja vsakega našega trenutka vsekakor ni relevanten za vse prebivalce tega planeta. Racionalen proces McDonaldizacije je torej tudi iracinalen proces dehumanizacije …

Dehumanizacija se odraža npr. v čustvovanju. Čustva, ki se zdijo nekaj tako osebnega, vedno zrcalijo tudi družbeno, dandanes pa se mora v družbenem odsevati prav določeno čustvovanje. Delovna mesta se po obsegu in zahtevi emocionalnega dela seveda razlikujejo, a res veliko jih poleg profesionalnega strokovnega dela zahteva še čustveno. Omenjen primer stevardes tako nikakor ni edini, le zelo nazoren. Službe torej sestavlja “običajno” in “emocionalno” delo, oba se med sabo prepletata in dopolnjujeta, pravzaprav je vedno težje ločiti med enim in drugim, saj uslužbenci velikokrat padejo globoko v igranje s čustvi (izražajo primerna službeni situaciji), in jih težko distancirajo od svojih lastnih – svobodnih, spontanih. Delo postane povsem specializirano in standardizirano, s tem pa tudi čustva. To predstavlja problem, saj je velikokrat zapleteno živeti med pretvarjanjem in pravim čutenjem, zato se meja počasi briše in človek živi v zmedeni napetosti in konfliktu med samim seboj oz. lastnimi čustvi in pričakovanju nadrejenih oz. organizacije, za katero dela. Ponavadi zmagajo zahteve delodajalcev, saj zanje tudi izguba nekega zaposlenega ni takšen problem, ko pa je ta enostavno in hitro nadomestljiv.

Drug vidik dehumanizacije je ta, da se že ljudje vedno bolj spreminjamo v robote. Ne le, da na tak (racionalen) način delujemo in čustvujemo, izgubljamo tudi občutek za etiko in vrednote kot so empatija, spoštovanje do sebe in drugih, sočutje, svoboda (izražanja, mišljenja, čustvovanja…), kvaliteta življenja, itd. S tem merim na grozne pogoje v klavnicah in baterijskih farmah, ki so se poslabšali ravno zaradi McDonaldizacije, posebno njene značilne kontrole. Živali tako niso razumljene kot bitja, vredna spoštovanja, kaj šele življenja. Če se prevažajo v nemogočih natrpanih vozilih v vročini in bolečinah, ni nikomur nič mar, kajti v splošnem gre za učinkovito delovanje, ki najhitreje pripelje do dobička mesne industrije, to pa podpira širši družbeni sistem. Roboti pa nismo le v odnosu do živali, ampak tudi drug do drugega. Velikokrat se zdi, da živimo le zase, usmerjeni v svoj računalniški ekran brskamo in vlagamo v svetlejšo prihodnost, hkrati pa ne opazimo, kaj se dogaja so-bivajočim. Otopeli smo, čustveno nemočni, obenem pa se vsaj teoretično zavedamo moči čustvene inteligence. Seveda pa se človek nikoli ne neha zanimati za Drugega – ko mislim, da pozabljamo na druge, mislim na čustveno oporo in razumevanje, pomoč; še vedno je tukaj interes za druge v smislu “kaj se dogaja”, “kaj se pa zdaj grejo”, “kako živi ona/on”, itd, a bolj na površni ravni. Ne poglabljamo se v probleme drugih, saj pravzaprav še zase nimamo zares časa. Živeti hitro in učinkovito je torej tudi povsem individualen racionalen cilj, ki pa, kot kaže, vodi v nehumanost. Ko se pojavljajo družbeni tabuji kot so (še vedno!) homoseksualnost, nacionalnost, vegetarijanstvo, rasizem, itd., je marsikateri človek anti-človek. Po vsem, kar se je že dogajalo v zgodovini, ni v tem smislu dosti napredoval, mogoče celo nazaduje zaradi kombinacije tako McDonaldizacije, kulturne industrije, kapitalistične ideologije, oglaševanja, in ostalih jeklenih kletk.

Na prvi pogled se današnja družba veliko individuumom zdi privlačna in napredna, prijazna. Na drugi, bolj premišljen in kritičen pogled si mora posameznik priznati, da ne ve, v kaj se sistem železnih kletk zares spreminja in kam vsi skupaj v bistvu drvimo. Poleg vprašanj (ne)humanosti, kvantiete vs. kvalitete, svobode, racionalnosti vs. iracionalnosti, etičnih vprašanj, trčimo še v vprašanje nevarnosti samega obstoja ljudi. Nas morda racionalizacija privede do točke, ko nas bo sistem nadzorovanja popolnoma nadzoroval, “that comes to control all of us”? (Ritzer, str. 18) ali pa bo to vlogo prevzela majhna elita vladajočih, “hands of a small number of leaders who, through them, can exercise enormous control over all society” (Ritzer, 18)…? Kljub vsem pesimističnim mislim ob McDonaldizaciji oz. racionalizaciji življenj in čustev menim, da je upanje v razvijanju kritičnega in samostojnega mišljenja, torej v borbi za svobodo in pravičnostjo, ki si jo vsa bitja tudi zaslužimo. Če je sodoben sistem železnih kletk v veliki meri onemogočanje svobodnega delovanja posameznikov, nas to vseeno ne sme zaustaviti pri naši najpomembnejši vlogi na svetovnem odru – odigrati čisto svojo vlogo in pustiti neodvisno igrati tudi druge.

(Koper, 21. 4. 2009)

  • Share/Bookmark
The End